Knjižnica v nastajanju

Veliko je bilo na tem mestu zapisanega o raznovrstnih opravilih: pomivanju posode, pospravljanju in zlaganju, pranju in sušenju perila. Za prvo je bilo tudi meni svetovano, naj se ga za navdih in iskrenje idej lotim čuječno; pri zlaganju oblačil – a le, kadar gredo v kovček – prisegam le še na Marie Kondo; za pranje in sušenje se nerada zagrebem – vse dokler ne pride na vrsto likanje.

A ker je kolegica Agata omenila, kako zadovoljno se je po sagi s kupi cunj s knjigo zleknila na kavč, recimo še kakšno o pospravljanju knjig. Doma sem dolgo imela navado, da sem jih zlagala po velikosti, moja nekdanja sostanovalka pa po barvah. Odkar sem neko poletje prebila v pariški knjigarni – od tod ugotovitev, da povzročajo tudi praske in žulje –, se je spremenil tudi sistem. Zdaj so zložene po temah in zvrsteh, na posebnem mestu tiste s sentimentalno vrednostjo – zaradi avtorjev, vsebine, spominov – in one s posvetili. Ker drugače več ne gre, se kopičijo še po tleh in vrhovih omar.

Podobna usoda je začasno doletela tudi tiste, ki jih hranimo v uredništvu, a zaradi svežih polic so zdaj našle stalni naslov. Zajet­ni priročniki in slovarji si delijo prostor z novejšimi izdajami različnih zvrsti – posebej bogate so zbirke leposlovja za otroke in odrasle ter strokovnih knjig in revij.

V kulturni redakciji smo že davno vzpostavili nekakšen knjižnični sistem, ki se ga kolegi, mnogi med njimi konsistent­ni bralci in redni izposojevalci, pridno držijo. Knjige krožijo in nas zbližujejo, izmenjujemo si priporočila in mnenja. Knjižnico v nastajanju sta zato spremljala zanimanje in pričakovanje. »Če hočeš knjige skriti, si moraš omisliti knjižnico,« je kolega Bratož medtem parafraziral Borgesa, ampak naša bo takšna, da jih bo mogoče predvsem – najti.