Kdo v resnici smo

Trudim se, da ne bi tratila časa, ker nočem tratiti sebe. Ljudem s temno energijo ne dovolim, da bi zapravili eno samo minuto vseh mojih dragocenih minut na tem svetu. S svojo temo nas oropajo svetlobe – luči, kakršna moramo biti zase in za druge.

To dobro in zagotovo ve v svoji knjigi Oprah Winfrey, prešine skozi jutranje špranje rolet. Droben sončni žarek je skoznje ujet. Ustavi čas.

Tako kot minute ustavlja tudi pesnica Katarina Gomboc v zbirki Negotovosti navkljub. S posebno rahločutnostjo in pozornostjo razpira pomembne nadrobnosti na poti v gotovost: srčnost, človečnost, sočutje, odhajanje v neznane, oddaljene pokrajine in vračanje k ljubim osebam.

V njeni pesmi Piši pisma imam podčrtano, da je treba govoriti, ko se zdi, da ne moreš. Molčati, ko si jezen. Iti v naravo, ko se spreš, saj je naklonjena novim začetkom. Prezračiti sobo ob večerih in kuhati kavo z ljubeznijo. Jo spiti s počasnimi požirki ... Ne razhajaj se, če bi se rad še kdaj vrnil. Razcepljenih drv ne boš mogel spraviti nazaj v drevo.

Črnilo gotovo lažje prelije misli neizrečenih besed. Tistih, ki so obtičale v neprimernem trenutku. Ker je bilo bodisi presoparno, prenizka oblačnost, polna luna, užaljenost prevelika. In je treba iti. Gotovo. Kot nekoč. Proti večeru. Kot vedno. Na sprehod v bližnji park. Do prijateljskega zapika. Z javorjevo vejo izrisane črte v pesku (časa).

Prav nič tudi ne more ustaviti pomladi. You can never hold back spring​, kot poje Tom Waits. Za ovinkom je. Med zemljo in nebom, v soncu in vetru. Zasanjano vznesena. Neposredno nagovarja. Z vabljivimi impulzi narave. Množico prizorov. Očarljivo nostalgičnostjo. Nakazuje smeri. Daljših dnevov. Krajših noči. V kontrastu časa. V drevoredu življenja.

Kako izkoristimo svoj čas, določa, kdo v resnici smo.