Jutri je nov dan

»Življenje je kot škatla čokoladnih bombonov. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.« Izrek iz kultnega filma Forrest Gump popelje v samorefleksijo, kako zelo nas filmske zgodbe lahko posrkajo vase in vplivajo na naš resnični svet. Nekateri se tudi že kar premočno vživijo v vso to čarobno sugestijo, ki jo premorejo filmi, in se ne morejo upreti, da jih ne bi podoživljali ali pa vsaj malo sanjarili. Na primer, kako bi za vedno imeli Pariz, kot sta ga imela Humphrey Bogart in Ingrid Bergam v Casablanci, ali da bi »začeli znova« kot Diane Lane Pod toskanskim soncem oziroma Russell Crowe v Čudovitem letu v Provansi.

Dame si želijo obrvi, kot jih je imela Audrey Hepburn v Zajtrku pri Tiffanyju, ali frizuro Ume Thurman iz Šunda. Mnogi bi radi znali plesati kot John Travolta in Olivia Newton John v Briljantini, za rojstni dan pa si želijo dekadentno zabavo, kot je bila v Velikem Gatsbyju, ter kužka, ki ga je imel Jack Nicholson v Bolje ne bo nikoli. Muzika iz Botra na pogrebu? Ja, prosim! In noč, oh tista noč Pred sončnim vzhodom, ki sta jo na Dunaju doživela Ethan Hawke in Julie Delpy ...

Bomo lahko kdaj tako pogumni, kot je bil Robert De Niro v Lovcu na jelene, navihani kot Leonardo Di Caprio v Titaniku, karizmatični kot Al Pacino v Carlitovem zakonu in šarmantni kot Robert Redford v Moji Afriki? Mladi bi dali vse za fantovščino v slogu Prekrokane noči, starejši pa hrepenijo po kemiji Andyja Garcie in Vere Farmiga v Middletonu ter po štirih dnevih, kot sta jih imela Meryl Streep in Clint Eastwood v Najinih mostovih. In, mar smo sploh kdaj zares dojeli nauk iz Brazgotinca?

Filmi so nekako podobe sanj in najbrž bo res držalo tisto, da se je posrečilo filmu, kjer je spodletelo bogu. Navsezadnje pa je jutri nov dan, kot je dejala Scarlett O'Hara v Vrtincu.