Elektrika, to smo mi

»Cara mia, to je elektrika, in lahko se vsi na glavo postavimo, pa ne bomo mogli dognati te energije, še manj pa jo lahko preprečimo. Tako da nima prav nobenega smisla, da se poglabljava v to sicer žalostno situacijo, ki pa konec koncev enkrat, kot strela z jasnega, udari skoraj vsakogar v življenju!« Tako mi je, kot že tolikokrat, poskušala na moje čudenje, kako je najin skupni znanec lahko zapustil svojo krasno ženo zaradi neke frčafele z limuzinskimi trepalnicami, s svojimi briljantnimi resnicami pojasniti ena in edina, legenda slovenskega novinarstva in ljuba prijateljica Bernarda Jeklin. Skratka, privlačnostni naboj, kot se negativni elektroni privlačijo na neuravnotežen atom.

Pa vendar tudi elektrike vsake toliko zmanjka. Pogosto je je včasih samo za hip, nas oplazi za trenutek. Kot iskrica, ki preskoči, ko zaganjamo avtomobil z vžigalnimi kabli, kadar pozabimo prižgane luči in se izprazni akumulator. Ali pa nas, kar tako iz ljubega miru, elektrika strese v telesu in nekateri ob tem rečejo, da jih je smrt povohala. Znanstvena razlaga pa je, da je italijanski zdravnik Luigi Galvani v 18. stoletju dokazal, da mišične in živčne celice proizvajajo elektriko. Opazil je, da elektrika vpliva na žabje krake, pravzaprav ga je na to opozorila soproga, ko jih je pripravljala v pocinkani posodi.

Življenja brez elektrike si ne moremo predstavljati. Poganja stroje, računalnike, polni mobitele, razsvetljuje, na elektriko se vozimo, grejemo, hladimo, zdravimo. Pa tudi ubije nas lahko, tako ali drugače. In pri elektriki ne moremo mimo enega največjih znanstvenih genijev, Nikole Tesle, ki je malone izumil 20. stoletje. Med njegovimi številnimi modrostmi izstopa tista, da je vse človekovo življenje samo električni tok, njegova duša pa je – svetloba.