Pusti mir pri miru

Pozna jesen diši po revoluciji, po protestih, preobratu. Verjemite, spoznam se na te zadeve, ker sem kot študent živel v pravem gverilskem gnezdu. To je bila večglava primorsko-štajerska naveza. Listali smo Mladino in Sobotno prilogo ter se zgražali nad globalizacijo. Živo se spomnim naše bolečine, ko so izvolili mlajšega Busha.

Je pa bila stvar še bolj resna, saj nismo samo vedeli vsega o svetovni in domači politiki, imeli vseh odgovorov in rešitev, ampak smo bili tudi videti kot pravi antiglobalisti, še posebej se je potrudila ena cimra, ki je imela dlake pod pazduhami, kar je bilo sploh daleč najbolj frajersko. Ob večerih je naša uporniška celica stikala glave, zvijala javaanse jongens in srkala refošk. Dim se je širil čez sveče in dražil zrkla Che Guevare, ki nas je opazoval s plakata. In potem je lepega dne prišla odrešitev, začeli so se protesti proti vojni v Iraku. Bili smo pripravljeni, vsak je vedel, kaj storiti.



Pograbil sem štil od metle, stekel do bližnje samopostrežne po karton in izdelal svoj prvi protestniški plakat. Potem smo se malce sprli, ker nismo vedeli, čigava je katera palestinska ruta, pa se je tudi to nekako uneslo in napočil je čas za akcijo. Moj protestni transparent je bil velik znak za mir. Z njim sem stal na Kongresnem trgu, vriskal slogane, od uporniškega ponosa so mi ploskale ritnice. In potem je do mene stopila mladenka, se mi nasmehnila in začela govoriti v svoj mobilnik. »Tukaj sem, pri pis znaku, a me vidiš?« je vpila skozi hrup množice in jaz sem se pretvarjal, da je ne poslušam. »A zdaj vidiš znak? Ja, čisto na drugi strani, pridi sem, te bom počakala pri znaku.«

Telefon je spravila v žep in čakala, medtem pa se je množica začela pomikati proti ameriški ambasadi. Jaz se nisem premaknil nikamor. Iz vljudnosti in lepe vzgoje sem žrtvoval Iračane. Ko sta se prijateljici končno našli, sta odšli brez zahvale, kot da sem neviden. To je prekletstvo miru, da je tako samoumeven.