Desne roke učencev

Ena od redkih pozitivnih reči v času trenutnega šolanja na daljavo ni povezana s šolo. Stvar, ki trenutno dviga moralo otrokom, je sneg. Ker je obvezno, da so otroci točno ob uri na videokonferenci, je mogoče zimske radosti užiti tudi v času, ko bi verjetno sedeli v šoli. Očitno to tudi počnejo, drugače si težko razlagamo polna smučišča, na katerih je v teh dneh treba za en spust najprej precej garati, torej s smučmi ali sankami peš priti na vrh.

Ko začne snežiti, verjetno ni otroka, ki ne bi kričal od navdušenja. Tudi med videokonferencami je bilo slišati le: »Sneži! Učiteljica, sneži!« Takoj ko je bilo mogoče, je bilo treba ven. Kljub mrazu in dejstvu, da je v teh časih težko priti do kombinezona in zimske obutve, ki bi bila otroku prav, saj trgovine s smučarsko opremo očitno še dolgo ne bodo odprte, je želja, da bi se vendarle spustil po zasneženem bregu, premočna, da bi bila oblačila in obutev ovira.

Se pa zlahka najdejo druge ovire. Recimo druga družina na saneh ali kakšen večji kup snega, idealen za pristanek na nos, ali pa leden del proge, ki hitro iztiri tudi najboljše. Zimske radosti prinesejo tudi longete in mavce, običajno so na udaru prav roke, ki so nujne za šolsko delo. Ljuba nečakinja ima tako zdaj ne le šolo na daljavo, ampak tudi oddaljeno roko, ki ji piše v zvezke. Medtem ko se njena roka celi, bo sestra do potankosti ponovila četrti razred. Otrokove pravice je vzela že pred tedni, zdaj riše Carrollov prikaz, Euler-Vennov diagram, puščični in drevesni prikaz. Ja, prav ste prebrali, četrti razred je to. In če povem po domače, učijo se o množicah.

Čeprav bi naredili vse za svoje otroke, se namesto njih ne bomo mogli naučiti snovi. Lahko pa smo tu in tam njihove desne roke. In se učimo še sami. Novih izrazov in snovi, ki so jo nam očitno zamolčali. Še sreča. Kakšen dolgčas bi bil, če bi vse znali.