Nekateri že v Jugoslaviji dobili lekcijo, da se s carinami ne izplača igrati

Če bi ta mesec izbirali besedo leta, bi verjetno zmagala carina. Okrog te se zdaj vrti ves svet, zaradi te se v glavah vrti tudi politikom, podjetnikom, borznim posrednikom in čisto običajnim ljudem. Edina dobra stvar je morda, da zaradi teh visi na nitki tudi zavezništvo dveh velikih egov, ki sta drug drugega hvalila v ovalni pisarni in zunaj nje. Vzajemnega občudovanja je konec, presekal ga je čisti biznis.

Zdi se, da je svet na orjaški dražbi, na kateri se tekmeci kosajo v tem, kdo bo zahteval več. Pri tem se hkrati sprašujemo, kako visoko lahko gremo in kako nizko lahko pademo. Američani so postavili Kitajcem 104-odstotne carine, Kitajci so vrnili udarec in jih s 34 odstotkov dvignili na 84. Bo res, kot pravi angleški rek, meja nebo?

Čeprav ima dogajanje globalne razsežnosti, ga bodo občutili tudi običajni ljudje, ki jim ni mar za politično razkazovanje mišic.

Vročična pogajanja o carinah so me vrnila v leta, ko je bila Slovenija še tesno vpeta v Jugoslavijo, meje sosednjih držav pa je bilo mogoče prečkati le s potnim listom. Spomnim se, kakšno strahospoštovanje sem še kot otrok občutila vedno, ko smo pred enim od mejnih prehodov z Italijo potrpežljivo čakali, da nas bodo spustili naprej. Nazaj grede se je zgodba ponovila, vedno z nelagodjem in cmokom v grlu. Nič nisem imela na vesti, tako kot moji starši ne, a kri mi je kar ledenela. Možje v uniformah bodo že našli nekaj, kar nam bo škodilo, sem trepetala.

A priznajmo, včasih le nismo bili čisto nedolžni. Obstajali so veliki in majhni švercarji, in med te smo se enkrat uvrstili tudi mi. Da bi se izognili plačilu carine, je oče pod pokrov motorja skril moje nove, za tisti čas imenitne kolidžke. Carinik pa, kot bi zavohal naš prestopek, nas je v eni potezi razkrinkal. Skesani smo plačali kazen in čevlje krepko preplačali. Dobili smo lekcijo, da se s carinami ne izplača igrati. Morda bi lahko Melania, ki je prav tako odraščala v socializmu, to namignila Donaldu.