April

Čebel ni, mi je svojo skrb zaupal vrtnar. »Čebele so,« mi je zagotovila branjevka. »Prav lepo obletavajo mojo češnjo. Je pa malo špargljev,« je dodala, morda zato, da je lahko opravičila pet evrov za šopek. Včeraj sem se zato podal na daljši sprehod, da bi štel čebele. Nisem naštel niti do ena. Tudi mene je kljub soncu premrazilo. Z morja je pihal decembrski maestral, prav nič podoben tisti blagodejni poletni, svežetopli sapici. Zakaj bi v takem letale čebele. Tak april imamo. Včasih je bil april res april, deževen, pa sončen, pa topel in včasih za kratek čas snežen. Ampak zdaj je čisto hladen, zimski, drugačen, prav nič pomladno aprilski.

Kaj lahko naredim, da bo april drugačen? Na to vprašanje mi ni odgovoril prav noben metuzalem iz soočenj. Izrekli so 187.217 besed, niti ene o drugačnem, normalnem aprilu. Kaj mi pomagajo metuzalemi, ki ponavljajo fraze iz druge svetovne vojne. Kaj mi pomagajo obljube o supersoničnih vlakih, obljube o 100-metrskih razglednih stolpih, če bo zmanjkalo elektrike in bom moral lačen pešačiti v 36. nadstropje. 

Posadil sem krompir, čez en teden mu za družbo dodam paradižnik, oljke sem obrezal, marelice in češnje cvetijo, solata dela prve glave, zelje je v zemlji. Kupil si bom kozo, še tri kokoši in kukavico, da bo kukala čas. Kupil sem si trnek, nabrusil puščico za divjad v morju in napel lok za tisto, ki rije zemljo in do smrti ogloda mlado drevje. Hodim po gmajni, iščem šparge in prve zeli za domačo lekarno. Zaposlil sem tri zdravnike, odprl bom družinsko šolo, najprej za prvi dve stopnji, kasneje še za gimnazijo. Če položim še rdeče fotovoltaične strešnike na streho, me prav nič več ne zanimajo električni boni. Poleg lekarne si naredim še svojo elektrarno, dovolj za polnjenje telefončka in pošiljanje kratkih, neumnih sporočil, dovolj za poganjanje tople vode po hiši. Odpustil sem Putina in vse druge barone, ki  zapravljajo milijarde in ubijajo milijone. In čez leto ali dve se nam vrne april, kot smo ga vedno imeli.