Zaroka na progi številka 13

Brez mestnega avtobusa ne bi prišli v službo, šolo ter ne na tekmo. Avtobusi vozijo podnevi, ponoči, brez njih si mesta, tudi Ljubljane, ne moremo predstavljati. O tem, kako je biti šofer zelenca, zakaj ga ta poklic izpolnjuje, kaj lepega, manj lepega in nenavadnega se mu je pri tem zgodilo, smo se pogovarjali z Milanom Mihaljevićem.

Koliko časa že vozite mestni avtobus?

Pet let. To je moja prva zaposlitev, sem si pa želel to delati od mladih nog. Moj stric je mestni avtobus vozil 30 let. Ko sem hodil v prvi razred osnovne šole, sem si rekel, da bom tudi jaz to počel. Takrat me ni nihče resno jemal, ko pa sem se veliko let kasneje zaposlil kot voznik avtobusa, skoraj nihče ni mogel verjeti.

Je to delo danes kaj drugačno kot v časih, ko je vozil vaš stric?

Lahko rečem predvsem kaj o samih avtobusih, ki so zdaj veliko bolje opremljeni. Danes imamo govorni napovednik, pa rampo za invalide in komunikacijo z nadzornim centrom. Tja lahko sporočimo, kadar se kakšna stvar najde, ali pa o obvozu na cesti.

Na katerih progah najraje vozite, na katerih najmanj?

Najraje na tistih z veliko potniki. Ko prepeljem veliko potnikov, nekako dosežem smisel svojega dela. Veliko potnikov je na progah 1 in 6. Ni pa nobene, ki je ne bi maral, saj ima vsaka dobre in slabe strani.

Katero linijo bi bilo dobro še dodati, morda podaljšati?

V podjetju imamo sodelavce, ki vsak dan spremljajo število potnikov na progah, kaj se dogaja v konicah, in ugotavljajo, kje bi bilo smiselno postaviti novo postajališče. Pred dvema mesecema smo uvedli progo št. 16 in povezali Črni Log in Cesto dveh cesarjev, kjer prej sploh ni bilo avtobusne povezave. Ljubljana se gradi in širi in to seveda spremljamo.

Kateri tip avtobusa raje vozite, krajšega ali daljšega zglobnega?

Rajši imam zglobnega, ker se na cesti počutim večjega … Praksa je taka, da ko voznik začne voziti, najprej sede za volan kratkega avtobusa, da se navadi na sistem, kasneje pa v glavnem vozi daljše, zglobne avtobuse.

Nedavno smo zasledili, da je bil v Ljubljani na testni vožnji električni avtobus. Ste ga že vozili?

Ne še, me pa vsekakor zanima. Rad bi ga preizkusil ob prvi priložnosti.

Milan Mihaljević, vvoznika ljubljanskega mestnega avtobusa FOTO: Leon Vidic

S kakšnim pogonom pa ga zdaj najraje vozite?

Najraje vozim tiste na plin, ker so najbolj tihi in lahko ves dan voziš z enim polnjenjem.

Za volanom kdaj vidimo tudi šoferko. Koliko imate kolegic? Se ženske zanimajo za ta poklic?

Kolegic imam okrog deset. Glede na pretekla leta bi rekel, da se za ta poklic zanima čedalje več žensk.

V katerem delu dneva, v kakšnih razmerah se vam zdi najbolj in najmanj zahtevno voziti?

Ponoči, ko začnem, na primer ob treh zjutraj, je seveda najmanj prometa. S tega vidika mi je takrat najlažje. Najbolj zahtevno je voziti v konicah, ko gredo ljudje na delo, v šolo ter nato domov. Glede vremena je najbolj zahtevno voziti ob sneženju.

Se pogosto zgodi, da vam druga vozila ne odstopijo prednosti, ko bi jo morala, na primer pri speljevanju s postajališča?

Včasih se zgodi, da kakšen avtomobil vskoči, saj speljujemo počasi, voznik pa skuša to izkoristiti. Vozniki avtobusa moramo biti zato še bolj previdni, da se ne bi kaj zgodilo.

Je veliko kršiteljev, ki vas ovirajo z nedovoljeno vožnjo po rumenem pasu?

Niti ne, opazim le malo takšnih. Velikokrat se na rumenem pasu znajde kak voznik, ki ni iz Ljubljane. V takih primerih gre bolj za nevednost kot pa za namernost.

Včasih morate nenadno zavreti, to je lahko kar nevarno za padec potnika, če je ravno izpustil držalo?

V prometu smo ves čas pozorni, vendar se lahko kakšna situacija pripeti nenadno. V takih primerih lahko prepreči najhujše le ostro zaviranje. Če udeleženi avtomobil odpelje, si poskušamo zapisati registrsko tablico, v takih primerih pa pride tudi policija. Nato na posnetkih nadzornih kamer raziščejo, kaj se je zgodilo.

Najbolj prijetna izkušnja s kakim potnikom?

Ko mi potnik prinese kavo, rogljiček, banano, takrat imam občutek, da je nekdo opazil moje delo, ter dejstvo, da sem avtobus pripeljal z nasmehom že zgodaj zjutraj. Med virusno krizo tega seveda ni bilo veliko, prej pa kar pogosto.

Pa bolj neprijetna?

Sam česa res slabega nisem doživel. Na splošno bi rekel, da se kdaj zgodi, da imajo ljudje preprosto slab dan, povrhu vsega še avtobus zamudi zaradi kakšnega zastoja, zato stresejo jezo na šoferja. Take potnike poslušamo, potem pa jim zaželimo lep dan.

Najbolj nenavaden dogodek pri opravljanju dela?

Bilo je pred tremi leti, na liniji številka 13, ko je sredi avtobusa fant zaprosil dekle za roko. Bilo je ravno na enem od postajališč. Vsi smo zaploskali, bilo je veselo. Ko smo se pripeljali do Sostrega, so ju tam čakali prijatelji in so praznovali naprej.

Kako je to delo opravljati v zaostrenih razmerah epidemije?

Delo je predvsem težje kot prej. Nositi masko osem, devet ur ni prijetno, posebej ne poleti, ko skozi sprednje steklo sije sonce. Nekateri kolegi nosijo očala in se jim zaradi maske rosijo. Hkrati moramo še opozarjati potnike na nošenje maske in razkuževanje rok.

Se potniki držijo pravil ali so s tem težave?

Vsi skupaj smo potrebovali nekaj časa, zdaj pa smo se navadili.