Vzhodnonemški ponos dvotaktne tehnologije (FOTO)

Wartburg je kljub zastareli obliki, površni izdelavi in trivaljnemu dvotaktnemu motorju pomembno motoriziral vzhodni del blokov­sko razdeljene Evrope in postal simbol bogatejšega dela socialističnega delavskega in kmečkega življa.

Leta 1966 rojeni wartburg 353 je briljiral s prostornostjo, vzdržljivostjo in poceni vzdrževanjem, ki je bilo bližje servisiranju motornega kolesa kot avtomobila. Za povrhu je bil na voljo v limuzinski in kombijevski izvedbi. Z leti so Vzhodni Nemci predstavili še precej prototipnih različic z drugačnimi karoserijskimi zasnovami, med katerimi je dočakal proizvodnjo le zahodnim trgom namenjeni pick-up z dvema sedežema, odprtim kesonom in nosilnostjo skromnih 450 kilogramov. Njegova prodaja na domačem trgu ni bila predvidena, saj ni bila skladna z družbeno ureditvijo in njenim zavračanjem zasebnega podjetništva in obrtništva. So se pa na domačem trgu vozili z limuzinskimi in kombijevskimi wartburgi 353 uslužbenci državnih služb (kot so policisti in reševalci) in predstavniki delavskega razreda, ki so morali večinoma zelo dolgo čakati na dobavo novega vozila. Tudi več kot deset let.



Vzrokov je bilo več, od proizvodnih omejitev, omejene dobave surovin do izvoznih apetitov podjetja AWE. Model 353 je šel v določenih obdobjih dobro v promet v Zahodni Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem in Finskem. Precej manj uspešen je bil v naših krajih, v Veliki Britaniji, na Cipru, Malti in recimo v Južnoafriški republiki. Na vseh teh trgih je bil na voljo z litrskim bencinskim trivaljnikom s 37 kW (50 KM) oziroma glede na tip uplinjača največ 40 kW (55 KM). To je bil preprost dvotaktni stroj, ki je deloval na mešanico bencina in olja in si zanj lahko marsikje prebral, da je sestavljen iz le sedmih ključnih delov. Motor je veljal po takratnih standardih za precej zmogljivega, saj je avtomobil z njim pospešil z mesta do 100 km/h v dobrih 12 sekundah in dosegel 150 km/h. Imel pa je nekaj slabosti. Njegove vžigalne svečke so se rade zamastile – podobno se je dogajalo s platinami. Pomanjkljivost je bil tudi slab zavorni učinek, zaradi katerega je bil stroj opremljen z dodatno ročno motorno zavoro. Je pa štelo med posebnosti prestavljanje, ki je lahko med vožnjo potekalo brez uporabe sklopke.



Wartburg 353 je vztrajal na trgu precej nespremenjen do leta 1988. Vmes je doživel le nekaj manjših pomladitev. Leta 1974 je dobil prednje kolutne zavore, navijalna varnostna pasova, zložljiv volanski drog in dvokrožne hidravlične zavore. Leto 1985 je prineslo izvedbo s preoblikovanim prednjim delom in novo zasnovo uplinjača, zadnja prenova leta 1988 pa je opravila z originalnostjo wartburga 353. Poleg olepšav je dobil 1,3-litrski Volks­wagnov bencinski štirivaljnik, s katerim se je končala era smrdljivega dvotaktnega stroja. Znamka in model 353 sta naposled odšla v zgodovino. Zadnji wartburg 1.3 je s tekočih trakov tovarne v Eisenachu zapeljal 10. aprila 1991. Skupno število izdelanih je preseglo 1,2 milijona vozil, med katerimi jih je velika večina že lep čas pokojnih. Zbirateljski potencial avtomobila, za katerega je treba danes odšteti od nekaj sto do največ 15 tisoč evrov, je še vedno razmeroma majhen.