VW polo 1.0 TSI comfortline

Novi polo je v zadnjih mesecih pobral že več lovorik, tudi pri nas najbolj čislano – postal je slovenski avto leta 2017. Zato me je zanimalo, ali se bo tudi med večdnevno uporabo in v zelo različnih prometnih razmerah resnično izkazal ali pa se bo morda le razkrila kak­šna slabost. Še posebno zaradi šibkega – kaj pa je 999 kubičnih centimetrov prostornine – bencinskega trivaljnika.

Zato začnimo kar s slednjim. Ker sem testnega pola prevzel takoj za drugačnim in precej močnejšim vozilom, je bilo prvo speljevanje neobetavno. Če nisem odločno pohodil pedala za plin, se ni zgodilo nič posebnega, predvsem pa ne živahnega, očitno je bilo le značilno oglašanje trivaljnika. A že po nekaj kilometrih, ko sem dojel zahteve petstopenjskega ročnega menjalnika, so se prvi slabi vtisi razblinili in ugotovil sem, da je polo 1.0 TSI lahko presenetljivo živahno vozilce. Resda ne pom­nim, kdaj sem vozil toliko časa v tretji in celo drugi prestavi, a ko se privadiš na le petstopenjski menjalnik – ki bi bil lahko natančnejši – in prisluhneš lahkotnemu vrtenju motorja, te tudi vožnja v za današnji čas nenavadno nizkih prestavah ne moti več. Poleg tega na prvi pogled skromnih 70 kW (95 KM) največje moči presenet­ljivo dobro opravi nalogo tudi na avtocesti, kjer ta polo nikakor ni počasen (največja hitrost 187 km/h). Ob solidnih zmogljivostih te na koncu motorček nagradi še z zgledno varčnostjo. Med testnimi vožnjami se je povprečna poraba ustalila pri 5,6 l/100 km, brez posebnega naprezanja pa bi lahko bila še manjša. V zvezi z motorjem in predvsem ročnim menjalnikom se kot šibka točka (pričakovano) pokaže le delovanje radarskega tempomata, saj je v gostejšem prometu na avtocesti precej ne­uporaben. Nenehno sem se zatikal za počasnejšimi vozili, ko sem hotel prehitevati, pa je motorju v peti prestavi zmanjkovalo moči in predvsem navora. Tako sem za kolikor toliko hitro prehitevanje moral prestavljati v nižjo prestavo, kar pa seveda pomeni izključitev tempomata …
 

Kakšne resnejše šibkosti polu ne moremo očitati

Polo je v tej motorni izvedbi ohranil dovolj udobno podvozje oziroma vzmetenje, saj le ni namenjen škripanju skozi ovinke. Odlična je vodljivost, zaradi še vedno majhnih zunanjih mer se dobro odreže tudi v mestni gneči, kjer mu pomagajo parkirna tipala oziroma doplačljivi sistem park pilot. Tako lahko le priznam, da dlje ko sem ga vozil, bolj mi je bil všeč.



Da je zdaj polo približno tako velik (dolžina 4053 mm, širina 1751 mm, višina 1431 mm), kot je bil golf pred dvema generacijama, že vemo. V resnici mu je tudi zelo podoben, predvsem se mu lepo poda nizek sprednji del z ozko masko, manj razburljiv pa je zadek. Prostorskega čudeža sicer ni, je pa pričakovano udobje za štiri odrasle. Voznika razveseljuje značilna volkswagnovska ergonomija, nekaj glavnih upravljal je na volanskem obroču, inštrumenti so še analogni. Je pa zato sodoben osred­nji zaslon na dotik, ki se odlikuje z odlično ločljivostjo. Ne nazadnje razveseljujejo meniji v slovenščini in seveda, tudi testno vozilo je bilo opremljeno z vmes­nikom z app-connect.

Kakor ste opazili, kakšne resnejše šibkosti polu ne morem očitati. Če sem pikolovski, lahko omenim le to, da me je motilo slabo zapiranje vrat prtljažnega prostora. A to bodo na servisu verjetno hitro popravili.