Več elegance, manj robatosti

Ford kuga je na evropskem trgu od leta 2008, lani spomladi pa so predstavili novo, tretjo generacijo športnega terenca, ki ima za slovenski trg ne najbolj posrečeno ime. Če sta bili prvi izvedbi kuge na zunaj terensko robati in oglati, ima zadnja bolj elegantne linije, ki na prvi pogled spominjajo na tiste iz kupejevskih izvedenk športnih terencev.

Duša terenca je po mojem prepričanju še vedno štirikolesni pogon, brez njega so športni terenci zgolj običajni avtomobili na veliki nogi. Štirikolesni pogon namreč ni koristen le na terenu, ko se je treba izkopati iz zagate, ampak tudi pri vsakodnevni vožnji v slabših vremenskih razmerah, ko poskrbi za dobro lego na cesti in oprijem. Pri kugi je pogon 4 x 4 rezerviran za najzmogljivejši dizelski motor iz ponudbe, dvolitrski štirivaljnik z največjo močjo 140 kW in osemstopenjskim samodejnim menjalnikom.



Medtem ko samodejni menjalnik zelo uglajeno prestavlja, pa je dizelski agregat, dokler se ne ogreje na delovno temperaturo, za kar potrebuje pozimi kar nekaj časa, med glasnejšimi. Voznik na delovanje štirikolesnega pogona nima vpliva, razen morda posredno z izbiro voznega programa, med katerimi so tudi takšni bolj terenski. Dodajmo še podatek o povprečni porabi goriva na testu: kuga je na sto kilometrov popila 6,3 litra goriva.



Čeprav ima nova kuga namesto klasičnih merilnikov pred voznikom zaslon, na katerem bi lahko prikazovali številne zanimive informacije, pa informativnega prikaza delovanja pogona 4 x 4, ki smo ga vajeni iz štirikolesno gnanih fordov, nismo našli. Škoda. Ko že omenjam zaslon pred voznikom, bi si osebno želel več ustvarjalnosti pri grafičnem prikazu.
Še najbolj všečen je prikaz v športnem programu, ki pa je žal vezan na vozni program. Tu je konkurenca korak naprej, saj lahko voznik izbere podobo prikaza poljubno, ne glede na izbrani vozni program.





Notranjost kuge je prostorna in udobna, kakor naročena za družinske izlete in potovanja. Tudi potniki na zadnji klopi se ne bodo pritoževali. Med drugim je klop vzdolžno pomična, kar omogoča še nekaj dodatne prilagodljivosti pri prostoru.


Prtljažnik v osnovni postavitvi sprejme 502 litra, ko zložimo naslonjala zadnje klopi, pa imamo 1534 litrov prostora za prtljago. Škoda, da se zadnja klop zlaga le v razmerju 60 : 40, saj s tem avtomobil izgubi nekaj prilagodljivosti. Delitev 40 : 20 : 40 se nam zdi vsekakor bistveno boljša rešitev, a je verjetno za proizvajalca (in kupca) tudi dražja.



Sicer pa je kugo nove generacije zelo prijetno voziti. Ergonomija voznikovega prostora je zgled dobre prakse; tudi zato, ker pri Fordu niso podlegli trenutni modni muhi, pretirani digitalizaciji pri upravljanju vozila. Na dotik občutljivi zasloni in virtualni gumbi morda res delujejo lepše, a se po mojem mnenju, ko je govor o intuitivnosti in varnosti pri upravljanju vozila, ne morejo kosati s starimi dobrimi stikali.

Testna kuga je imela najvišjo opremsko raven ST-line X, a je bila kljub temu večina sodobnih asistenčnih sistemov žal na seznamu doplačljive opreme. Tako doplačljivi paket za pomoč vozniku med drugim vsebuje radarski tempomat, asistenco za vožnjo v zastoju, nadzor mrtvih kotov ob vozilu, opozorilnik na prečni promet, prepoznavanje prometnih znakov, samodejno parkiranje in stane pri vozilih s samodejnim menjalnikom 1640 evrov. Vsekakor bi njegov nakup priporočil, saj asistenčni sistemi pri kugi delujejo dobro in uglajeno. Podobno velja za doplačljivi zimski paket 1 (840 evrov) in tehnološki paket (740 evrov). Prvi prinaša ogrevanje vseh sedežev in volanskega obroča ter hitro odmrzovanje vetrobranskega stekla, drugi pa svetlobna telesa v LED-tehniki skupaj z dinamično prilagodljivimi matričnimi žarometi.



Na tem mestu naj pohvalim tako prijetno ogrevanje sedežev, ki ne daje nelagodnega občutka, da bomo dobili opekline, kot omenjene prilagodljive žaromete, ki znajo s pomočjo kamere ne le svetlobno »oblivati« nasproti vozeča vozila, ampak tudi na podlagi prometnih znakov predvidevati ovinke in križišča pred nami ter temu prilagajati svetlobni snop.