Uporabna dvoživka s klasičnim pogonom

So avtomobili, ki nas razvajajo z udobjem, in so takšni, ki so predvsem uporabni. Fiat scudo vsekakor sodi med zadnje. V matični tovarni ga sicer uvrščajo med gospodarska vozila (znamka Fiat Professional), a testni primerek z imenom crewcab se dobro izkaže tudi kot družinski prevoznik. V prispevku iz prejšnjega tedna o družinskih avtomobilih smo ga pozabili omeniti, saj je vendarle zelo poseben in v osnovi predvsem dostavnik. Zdaj je tu, s kratkim preizkusom.

 

Verjamemo, da ste scuda nekje že videli tudi z drugo znamko, saj si obliko deli z drugimi podobnimi vozili iz koncerna Stellantis. Izvedba crewcab se od potniške razlikuje po polnem zadnjem stranskem oknu, česar voznik skoraj ne bi opazil, bolj je lahko težava v tem, da je tudi namesto zadnje šipe pločevina. To seveda okrni pogled nazaj, ne samo med parkiranjem, pač pa predvsem med običajno vožnjo, ko se je treba zanašati zgolj na (sicer zgledno veliki) zunanji ogledali.

 

 

V scudu poleg voznika lahko sedi še pet potnikov, štirje dovolj udobno, peti, v sredini ob vozniku, pa bo že povzročal nekaj gneče. Posebnost je klop v drugi vrsti, ki je ni mogoče podreti, pač pa zloženo lahko zapeljete ob zadnji del prve vrste sedežev. S tem se prtljažni prostor z osnovnih 3,2 poveča na konkretnih 4,7 kubičnega metra. Preprosto je dosegljiv tako skozi par drsnih vrat, za leva je treba doplačati 450 evrov, kot tudi skozi zadnja krilna vrata. Oba (nesimetrična) dela zadnjih vrat je mogoče preprosto odpreti do kota 180 stopinj. Če sedežev v drugi vrsti ne boste popolnoma odstranili (kar zahtevno opravilo je to), skozi drsna vrata ne boste mogli naložiti palete.

 

 

Med vožnjo voznik nima občutka, da vozi skoraj pet metrov dolgo vozilo, scudo je prijazno okreten in zato povsem uporaben tudi v mestu (če je le dovolj prostora za parkiranje, seveda). Vzmetenje je solidno, le na cestnih izboklinah se rado zgodi, da zadnji del malce poskoči. Med vožnjo še najbolj moti kovinski zvok, ki je posledica povsem neobložene pločevine v zadnjem delu vozila. Zaradi odmeva je pri praznem vozilu otežen pogovor potnikov, pa tudi poslušanje glasbe ni ravno kakšen poseben užitek. Med hitrejšo vožnjo, denimo po avtocesti, je nasploh hrup v potniški kabini občutno večji kot pri osebnih avtomobilih.

 

Voznikov delovni prostor je bil v testni izvedenki precej osnoven, prav tako je precej kratek seznam asistenčne opreme. Po tem se takšno vozilo pravzaprav najbolj razlikuje od običajnih osebnih avtomobilov.

 

Več zadovoljstva prinese 1,5-litrski dizelski motor, ki se sicer ne ponaša z bliskovitimi pospeški, a ob 90 kW moči ponuja prijaznih 300 Nm navora, zaradi česar lepo vleče tudi ob polnem vozilu. Šeststopenjski ročni menjalnik je dovolj natančen in mehak, poseganje po ročici ni nujno zelo pogosto. Porabo goriva je mogoče spustiti tudi pod šest litrov na sto prevoženih kilometrov, v povprečju pa smo porabili nekaj manj kot 6,5 litra, kar pomeni, da bi pri 69-litrski posodi za gorivo lahko med dvema točenjema prevozili tudi več kot tisoč kilometrov.

 

 

Takšno vozilo je lahko uporabno za prevoz konkretne količine tovora, zaradi slab(š)e izolacije pa je manj prijazno za družinske potrebe. Ko je prtljažni prostor bolj zaseden, je težav z odmevom sicer manj, in morda je lahko tudi zato tako zasnovan scudo zanimiva alternativa enoprostorcem, kadar vsakdanje življenje in delo zahtevata prevoz velikih količin tovora. Pri tem ni odveč pripomniti, da ima takšen scudo nosilnost 960 kilogramov, s čimer močno preseže običajne enoprostorce in zato omogoča bolj sproščeno polnjenje prtljažnika za dopust.