Trenutni vrh Oplove ponudbe križancev

Opel grandland je na trgu že vrsto let. Pred dvema letoma so ga stilsko prenovili, v imenu nima več črke X, še naprej pa je v ponudbi z različnimi pogonskimi možnostmi. Tokrat je bil na testu kot priključni hibrid v najmočnejši izvedbi in s tem tudi z najvišjo ceno.

 

Čeprav je opel grandland tehnični sorodnik peugeota 3008 in nastaja v Peugeotovi tovarni v Sochauxu, se od njega na zunaj precej razlikuje, to jim je v skupini Stellantis dobro uspelo. Grandland sicer z dolžino 4,5 metra sodi med srednje velike križance, oblikovno deluje kar zanimivo, tako kot večina bolj svežih oplov ima dokaj izčiščeno zunanjo podobo z nizkimi lučmi in ravnimi linijami. Trenutno je pač moderno, da proizvajalci ime modela izpisujejo na sredini prtljažnih vrat. Tudi če ne bi.

 

 

Znotraj bomo takoj prepoznali »peugeotovo« ročico osemstopenjskega samodejnega menjalnika, sicer pa je ureditev armaturne plošče oplovska, bolj zadržana. Če za kakšne oči ni najbolj zanimiva, pa je ergonomsko po mojem mnenju ustrezna, saj kljub sredinskemu zaslonu ohranja upravljanje različnih bistvenih funkcij (klimatska naprava, avdiosistem) s stikali in kolesci. Sprednja sedeža sta kakovostna, izdatno nastavljiva, prostornost je kar dobra tudi zadaj.

 

Če morda govorimo o družinskem avtomobilu, pa ta pridevnik postane dvomljiv v prtljažniku, ki v osnovi meri le 390 litrov. Zaradi baterije pogonskega sklopa priključnega hibrida je precej manjši kot v klasično gnani, bencinski ali dizelski izvedbi, v kateri ima 516 litrov prostornine. Druga klop se pri podiranju lepo zloži v ravno dno, je pa deljiva le v razmerju 60/40.

 

 

Testni primerek je bil priključni hibrid, v močnejši od dveh tovrstnih izvedb, ki prinaša kombinacijo 1,6-litrskega turbobencinskega štirivaljnega motorja in dveh električnih motorjev (na sprednji in zadnji osi) ter možnost zunanjega polnjenja manjše baterije. Sistemska moč celotnega sklopa je 225 kW, z mesta do stotice pospeši v dobrih šestih sekundah, največjo hitrost boste (morda le še na kaki nemški avtocesti) dosegli pri 235 km/h.

 

 

Programov za vožnjo je več, električni, hibridni, štirikolesni. Zadnji bo prišel prav predvsem pozimi na morebiti spolzki snežni podlagi. Sicer pa priključni hibrid verjetno želi kupce osvojiti z možnostjo vožnje le na elektriko. S povsem napolnjeno baterijo lahko z mirno nogo v temperaturno ugodnem, ne prehladnem ne prevročem času samo na elektriko prevozite kakih 45 kilometrov.

 

Ko se baterija skoraj izprazni, avtomobil dokaj mirno preklopi v hibridni način, ko v glavnem deluje bencinski motor, občasno pa še električni. Če merimo le ta del, je poraba od 7 do 8 litrov bencina na 100 kilometrov.

 

Posoda za gorivo sprejme 43 litrov bencina, kar je manj kot v klasično gnani izvedbi (53 litrov). Baterijo z zmogljivostjo 13 kWh bomo izpraznjeno doma na šuko vtičnici ravno napolnili čez noč, polnimo jo lahko z izmeničnim tokom tudi na kaki javni polnilnici. Največ z močjo 7,5 kW, želeli bi si vsaj malo večje polnilne moči.

 

Opel grandland se kot priključni hibrid pelje korektno, volanski mehanizem je morda nekoliko lahkoten, česar pa se kar navadimo, enako velja za podvozje, ki je nastavljeno malce bolj trdo. Morda je bil takšen občutek tudi zaradi ne posebej visokih 19-palčnih pnevmatik. V mestu je grandland lepo okreten in pri parkiranju vozniku ne povzroča nobenih težav. Sem pa pogrešal funkcijo, ko ob pritisku na zavoro in zaustavitvi avtomobil ostane sam na mestu.

 

Testni model je bil dobro opremljen. Ker je tudi pogonska izbira priključnega hibrida draga, se to na koncu pozna. Medtem ko grandland z vstopnim bencinskim motorjem in začetno opremo ponujajo za slabih 32 tisočakov, je cena testnega nanesla zajetnih 51 tisočakov. Za priključne hibride v nasprotju z baterijskimi električnimi avtomobili pri nas že dolgo ni več subvencije.