Rumena začimba

V gonji za električnimi kilovati se je kar nekako izgubil razred majhnih športnih avtomobilov, ki so včasih pomenili češnjico na torti ponudbe avtomobilskih tovarn. Suzukija swifta se zagotovo spomnite, ko je pred tridesetimi leti buril sanje mladeničev na takrat osamosvojenem avtomobilskem trgu. Športna različica novega swifta je temu precej blizu. A bistveno manj zahrbtna in tudi bolj uglajena.



Barva je tista, po kateri si boste zapomnili testni avtomobil. Če bo za volanom pravi voznik, vam bo na ovinkasti podeželski cesti zadek z dvema izpušnima cevema in kričeče rdečim napisom sport hitro izginil izpred oči, ostala bo le še rumena pikica na obzorju. Swift sport z 1,4-litrskim bencinskim motorjem z največjo močjo 103 kW na papirju morda ne vzbuja skomin, a le dokler ne opazite, da je njegova suha teža 25 kilogramov pod tono. Tako lahkih avtomobilov danes skoraj ne delajo več in v takšnih 140 konjev še kako pride do izraza.



Kot se spodobi, sodobnemu pomehkuženemu mladeniču motor ne pokaže ostrega značaja, značilnega za devetdeseta leta prejšnjega stoletja – ko je tudi zato marsikateri swift obstal žalostno zavit okrog obcestne svetilke. Moč v rumeni puščici prihaja zvezno, a temeljito. Do sto kilometrov na uro avtomobilček pospeši v 8,1 sekunde, voznik pa ima pri tem z za odtenek prevelikim volanskim obročem vse skupaj stalno pod nadzorom. Krmilni mehanizem je natančen, 3,89 metra dolg avtomobil ovinke spelje kot prijazen gokart, skoraj po tirnicah. Včasih se mu sicer zalomi med hitrim pospeševanjem iz ovinka, ko notranje kolo za trenutek izgubi stik s podlago. Tudi podvozje kakovostno požira cestne neravnine in nadzorovano drži avtomobil na cesti, da ne poskakuje kot kak jezen kozliček.



Povprečno natančen je šeststopenjski ročni menjalnik, ki nima športno kratkega hoda, a to je lahko dobra novica za vse, ki se bodo s takšnim swiftom veliko vozili po vsakdanjih poteh, kjer bo v ospredje prišla zvočna nevsiljivost motorja v nizkih vrtljajih. Takrat vam bo nasmeh na usta prinesel tudi pogled na potovalni računalnik, saj je tudi s tako zmogljivim swiftom mogoče shajati z le kakšnim decilitrom nad petimi litri na sto prevoženih kilometrov.

Ko se vam bo zahotelo nekaj več glasnosti (a ne pričakujte športnega hrumenja), se motor ne bo upiral in tudi ne povpraševal po dosti večji količini neosvinčenega bencina. Test smo tako brez težav končali s porabo 6,2 litra na sto kilometrov. Če se vrnem h glasnosti: ta zna biti nekoliko bolj moteča med vožnjo po avtocesti, a takrat se bolj sliši podvozje kot motor, zatesnjenost kabine je slabša kot pri sodobnejših tekmecih.

Voznikov delovni prostor se za takšen avtomobil zdi kar nekoliko premalo ozaljšan s športno estetiko, tu in tam boste zagledali rdeče (!?) poudarke, pogled pa pritegnejo predvsem merilniki, ki ob izbiri športnega programa postanejo rdeči in ponudijo vrsto informacij, ki smo jih vajeni z dirkaških stez. Med njimi tudi podatek o pospešku in navoru. Nekoliko začuden sem pogrešal digitalni merilnik hitrosti, prav tako me je hladnega pustil sicer zanimivo zasnovan, a slabše upravljiv zaslon infozabavne naprave.

Sedeži so lahko dobri za umirjeno vožnjo, med ostreje voženimi ovinki pa boste pogrešali bolj konkretno bočno oporo. Zadaj je sedenje manj primerno, prostora je sicer pričakovano veliko, a površina je skoraj ravna. Še bolj je oblikovalcem domišljije zmanjkalo v prtljažnem prostoru, ki je globoko vdrt, a z 265 litri majhen, podiranje naslona zadnjih sedežev pa ustvari visoko stopnico.



Swift sport je avtomobil, ki pritegne predvsem s svojimi voznimi lastnostmi, zaradi česar mu kakšno zgoraj omenjeno pomanjkljivost mirno odpustiš. Pa še barva se mu zelo lepo poda …