Preizkusili smo: Volkswagen T-roc style 1.0 TSI

Če nam klasični avtomobili nižjega srednjega razreda niso več všeč, nam tovarne ponujajo njihove višje, robustnejše izvedbe. Takšen primer je tudi volkswagen T-roc, ki je po dolžini nekako golfovih mer, a je seveda višji, z vsem, kar to v praksi prinaša. Tokratni testni primerek je bil bolj z začetka pogonske palete, z vstopnim bencinskim motorjem in spred­njim pogonom.

Če povzamem vtise o splošni všečnosti T-roca, me preveva nekakšna dvojnost. Zunanjost je gotovo bolj privlačna, ravno prav je agresivna in robustna, tudi dovolj drugačna, da ne govorimo le o povišani različici nečesa zelo dobro znanega. Oddaljenost od tal znaša sicer 16 centimetrov, kar ni posebej veliko. Znotraj je pri kaki drugi opremi morda malce drugače, a pri tokratni, ko je bilo vse v črnem, se je celota zdela premalo izvirna. Izdelava je dajala dober vtis, ni pa bilo mogoče prezreti kar veliko trde plastike.



Seveda so v T-rocu sedeži višji, to je pač tržni argument teh avtomobilov, in na sprednjih se sedi odlično. Tudi zadaj ni slabo, če mislimo na dva potnika, tretjega motita visok sredinski tunel in privzdignjen sredinski del klopi. Zadnja klop se deli v razmerju 60/40, kar se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, toda v širšem delu je možnost dodatne odprtine, ki je bolj široka, kot bi pričakoval, ustrezna za par smuči ali dva oziroma kak daljši predmet. Prtljažnik ima pričakovano dvojno dno, in če to premaknemo v spodnjo lego, je prostornina solidna, nastane pa prtljažni rob.
Za volanom je počutje seveda volkswagnovsko dobro, odebeljen obroč, obložen z usnjem, odlično sede v roke, merilniki so pregledni. Pohvalim, da so poleg vzvoda za elektronsko ročno zavoro tudi v izvedbi z ročnim menjalnikom dodali še stikalo, ki avtomobil, ko ustavimo, ohranja na mestu. Več­funkcijski zaslon je že znan iz drugih izdelkov koncerna, dobro se upravlja in izpisano se lepo vidi, spet pa ponovim, da mi na njem prav pride še kakšen kolešček in da se ob močni svetlobi od zadaj na njem poznajo prstni odtisi.



Testni T-roc je bil opremljen s trivaljnim litrskim bencinskim motorjem in gnan na sprednji kolesi. Pri drugih motorjih obstaja sicer tudi možnost štirikolesnega pogona. Agregat z močjo 85 kW, ki smo ga že preizkusili v kakem drugem koncernskem modelu, se je tudi tokrat izkazal. Z zvokom komaj izda, da je trivaljnik, je odziven in T-roc ni z njim noben počasnež. Nasprotno, lahko je kar hiter. Poraba je zelo solidna; najmanj, okoli pet litrov na 100 kilometrov, računalnik kaže po umirjeni vožnji po magistralni cesti, na avtocesti brez dirkanja okoli 6,5 in v mestu 7,5 litra. Vse to že v lepi, še ne prevroči pomladi in z letnimi pnevmatikami na 17-palčnih kolesih. Njihov stik s podlago pa je morda največ­ja odlika tega avtomobila. Kljub višjemu težišču se lepo pelje skozi ovinke, lega je zanesljiva in daje vozniku dober občutek. Po drugi strani mu luknje ne pridejo do živega, komaj kaj jih slišite v kabino. Za povrhu avtomobil na srečo ni kakšna galeja. V mestu je dobro okreten in lahkotno vodljiv.
Če bi za konec zelo posplošeno strnil, se mi zdi, da je T-roc avtomobil, ki povzema lastnosti klasičnih volkswagnov, a v robustnejši opravi, za kak evro več.