Narediti prodajno uspešnico je namen vsakega avtomobilskega proizvajalca, toda na dolgi rok uspeh prinaša poseben stres – kako zgodbo o uspehu nadaljevati pri naslednji generaciji, da ne bo sprememb premalo ali preveč. Kajti ne prvo ne drugo kupcem ni preveč všeč.



Pri Nissanu so se odločili, da ne bodo šli v drastične spremembe, zato so se raje odločili za praktični napredek. Novi juke je tako še naprej prepoznaven zaradi svojih zaobljenih linij, a kljub temu deluje boj mišičasto. Marsikdo je celo prepričan, da je preveč podoben ostalim tekmecem, čeprav lahko kupci izbirajo med enajstimi barvami karoserije in tremi barvami strehe, zato je dovolj možnosti za vzbujanje pozornosti.



V vsakem primeru je jasno, da se je prodajal tako dobro, da je proizvodnja komaj dohajala naročila. Prva generacija je bil na naših cestah kar devet let, skupni so prodali okoli milijon primerkov. Drugi problem za razvojnike je, da se je razred športnih terencev povsem razrasel, zato ima juke precej konkurence.



Juke je sedaj daljši za osem centimetrov (4,21 m), je tudi širši kot doslej (sedaj 1,8 m), visok je 1,59 metra. Večja širina se pozna na sprednjih sedežih, dolžina pa pri prostoru za kolena potnikov na zadnjih sedežih (+5,8 cm) in v prtljažniku s 422 litri, kar je za dvajset odstotkov več kot pri predhodniku. Kljub vsemu v tovarni trdijo, da je avtomobil sedaj lažji za 23 kilogramov.



V notranjosti prevladujejo mehki materiali, osrednji zaslon je više in zelo sredinsko usmerjen (bolje bi bilo, če bi bil bolj proti vozniku), sedenje pa niže kot doslej. Višje rasli potniki bi raje imeli še kakšnih centimeter več prostora za noge, toda še vedno se brez težav spravijo v avtomobil.



Tesni primerek ima zvočni sistem bose, zato je drugače oblikovano naslonjalo za glavo. Juke ima v tem opremskem paketu tudi precej napredne tehnologije: sistem zaviranja v sili, inteligentno prilagajanje hitrosti, prepoznavanje prometnih znakov, inteligentno posredovanje pri menjavi pasu, opozarjanje na promet za vozilom ter funkcijo nadzora mrtvih kotov.

Za zdaj je možno novega jukea imeti le  z 1,0-litrskim turbo bencinskm trivaljnikom z največjo močjo 86 kW (117 KM). Pogon je le na prednji kolesi, v testnem primerku pa moč razporeja sedem-stopenjski samodejni menjalnik. Motor ima za vse vozniške potrebe dovolj moči, tudi v klanec zgledno pospešuje, zato pri spoštovanju prometnih pravil ne rabite prav nič več. Končno hitrost sicer doseže pri 180 kilometrih na uro, do stotice doseže v 11,1 sekunde.



Drugače je s samodejnim menjalnikom, ki je znova potrdil, da rabi izboljšave, enako kot v celotni skupini Renault-Nissan. V zadnjem času smo preizkusili že več avtomobilov iz te skupine in vedno smo imeli enake nevšečnosti – avtomobili s tem samodejnim menjalnikom pri speljevanju z mesta neprijetno cuknejo, še posebno ob delovanju sistema »auto hold«. Temu se ognete samo z zares blagim dodajanjem plina, ampak predvsem pri parkiranju v tesne prostore, kjer je treba večkrat iti z mesta naprej in nazaj, to početje zahteva veliko umirjenosti in trdnih živcev.