Nostalgičen videz in legendaren motor

Super cub so začeli delati leta 1958 in jih do danes naredili čez sto milijonov. Proslavil se je z zanesljivostjo, trajnostjo in gospodarnostjo. Zdaj je precej prenov­ljen, manj špartanski in se bo poskušal uveljaviti še na našem trgu. Karoserija ni več pločevinasta, vse je plastično in kolesi nista več na napere, ampak liti aluminijasti. Celoten videz ostaja precej avtentičen in okusen, tudi z barvnimi kombinacijami. Kljub desetletjem proizvodnje pa super cub še ni popoln.



Poganja ga na mnogih dvokoles­nikih uporabljan zračno hlajeni 125-kubični štiritaktni enovaljnik s 7,1 kW (9,6 KM) pri 7500 vrt­ljajih v minuti. Moč je za kanec drugačna kot pri monkeyju ali MSX, a najbrž ne namenoma, gre za tolerance v proizvodnji. Super cub z njim pospeši do približno 95 km/h in pri tem zahteva 1,8 litra bencina na 100 kilometrov (posoda drži le 3,7 litra bencina). Ni športnik, dober delavec je in preseneča z odlično prožnostjo. Žal tudi s tresljaji na krmilu, sedežu in stopalkah, kar pri MSX in monkeyju ni tako občutno. Menjalnik je štiristopenjski in pri tem modelu polsamodejni. Upravljamo ga z dvojnim vzvodom, ki je neroden in ima dolge gibe, prestavljanje je nenatančno. Sredobežna sklopka pa je odporna in odlična: če ti ne uspe prestaviti, lahko spelješ celo v četrti prestavi, le bolj počasi gre. Honda se najbolj pohvali z novim brezključnim odklepanjem in zagonom. No, prav, saj gre tudi tako.



Sedemnajstpalčni kolesi in vzmetenje 109 kg težkega super cuba naredita vožnjo čez manjše neravnine udobno, toda pri več­jih luknjah vzmetenje poklekne. Počasi in z občutkom je vožnja po kolovozih vseeno mogoča. Dovolj zmogljiva prednja zavora je zdaj kolutna in opremljena z uporabnim ABS, vendar je zelo slabo odmerljiva, tako kot zadnja bobnasta zavora na vzvod. Okretnost super cuba je odlična, komaj kaj slabša kot pri MSX, smerna stabilnost pa je občutno boljša.

Voznikov položaj je pokončen in sproščen, koleni sta zavarovani z ozkima ščitnikoma, stopali na velikih, razmak­njenih podporah in vzvodih pa prav nič. Osrednje stojalo ni prenerodno, stranske opore ni. Za lažji dostop na nizek (780 mm) in udoben sedež je okvir super cuba uleknjen kot pri skuterjih. Za uporabno vozilo je nedopustno, da ni prav nobenega prostora za prtljago, pod sedežem je samo zanka za čelado. Dokupiti bo treba prtljaž­nik in kovček. Ogledali kažeta komolce, zavorna ročica je za majhne roke precej oddaljena. Toda žaromet (LED) bi bil v čast tudi hit­rejšim motociklom. Merilnik z uro in zalogo goriva je vedno berljiv.



Zdi se, da prenovljeni super cub igra predvsem na nostalgični videz in zares legendarni motor, a med velikokolesnimi skuterji ali motornimi kolesi te kategorije je mogoče najti za vsakdanjo rabo primernejša vozila.