Niko Mihelič in tiha puščica: Porsche Taycan

Zdi se, da se razburljivost ovinkov v visokotehnološki sterilnosti razblinja oziroma pelje naravnost v avtomobilske vice, kjer bodo vozniški hedonisti tavali v svojih spominih, ko jih bodo od točke A do B, tja in nazaj, vozili čipi oziroma avtopiloti. Sam sem se kot vozniški uživač nemalokrat ujel v te črne misli, in preden sem sedel v Taycana, niti nisem razmišljal, ali tok elektronov res zmore vse tisto, kar omogoča reakcija ogljikovodikov v svetem gralu užitkov – šestvaljnem bokserskem motorju s Porschejevim podpisom. 
 

Ko v dvom udari strela z jasnega neba, te v pičle 2,8 sekunde prežame sreča

Take misli pa so me preganjale, vse dokler na črti asfalta, kjer pospešek postane vzgon in jekleno ptico dvigne v nebo, nisem zagledal njega z vso njegovo divje osupljivo tehnologijo. Ko se je Porsche Taycan odrinil z mesta, se mi je za trenutek zazdelo, kot da je planet izgubil svojo inercijo, vse drugo je dobesedno obstalo. V delčku sekunde je vame z jasnega neba resnično udarila strela. Nevihta občutkov in udar energijskih tokov v Taycanu se zgodita povsem brez zamika. Elektroudar na kolesa je hipen. 

Ta avto pospešuje hitreje, kot si to sposoben dojeti. V treh sekundah si daleč prek vsega, kar se ti je poprej zdelo hitro. Formula ena hitrost 200 kilometrov na uro doseže v 4,7 sekunde, Taycan pa se do stotice izstreli v 2,8 sekunde. Dvom o prihodnosti vozniških užitkov se razprši v tišini, ko hitrost prvič ne samo čutiš, ampak jo dobesedno slišiš, in tega, kar se dogaja v avtu, ne spremljaš na merilniku vrtljajev motorja, ampak v sebi, ritem voznikove srčne mišice pa se dvigne skoraj do rdečega polja. Da, tisti dan je Porsche Taycan v zgodbi Atmosfercev postal najhitrejši serijski avto v Sloveniji in marsikateremu bencinskemu zanesenjaku, tudi meni, dokazal, da svet vozniških užitkov ni več definiran le s številom valjev in oktanskim napojem. Isti dan sem na svojem Instagram profilu objavil fotografijo tega električnega glasnika prihodnosti in ob njej zapisal iskreno priznanje: 


 

Poklical sem gospoda, oprostite, Gospoda

Vozniška izkušnja s Taycanom me ni samo zaznamovala, ampak me je, če sem povsem iskren, nekako tudi prepričala o nečem, o čemer nisem povsem verjel. Elektriko kot pogonsko energijo na asfaltu sem razumel v popolnoma drugi zgodbi. Še vedno sem razmišljal tudi o oznaki turbo na električnem Porscheju. Dolgo sem sam pri sebi razčiščeval, kaj je prav in kaj ne. Ko te na dirkališču v Porschejevi akademiji vozniških umetnosti naučijo obvladati legendarni model 911 Turbo S, ko z njim usvojiš tehniko zaviram pozneje, pospešujem prej, s katero je Porsche v svoji zgodovini neštetokrat zmagal, težko razumeš, zakaj električni avto nosi to karizmatično oznako turbo. Potem pa sedeš v Taycana in doživiš turbo tišino … Nato iščeš odgovor in kar precej časa je trajalo, da sem ga sam sebi razložil in dopovedal. Turbo je pri Porscheju stanje duha stroja, hitrost v najbolj prvinski obliki. Ni le eksplozija ognjenega viharja v valjih, ampak je pravzaprav izbruh občutkov. Gre za zgodbo, ki jo sestavljajo ovinki, varno prevoženi na meji pogube.

O tem, o Taycanu, o prihodnosti sem moral z nekom govoriti. Potem sem se spomnil nanj: na gospoda, oprostite, Gospoda, ki sem ga kot mulček poslušal ob dirkaških koncih tedna kraljice hitrosti; na inženirja, inovatorja, komentatorja, ki mi je s svojim znanjem in poznavanjem biti ter predvsem komentiranjem dogajanja na stezi in ne ob njej odstiral tehniške skrivnosti formule ena.

Spomnil sem se na Gospoda Nika Miheliča. On je tisti, ki mi bo brez dlake na jeziku potrdil, kaj je ali ni Taycan. On je tisti, ki je v domači kuhinji sestavil bokserski motor devetstoenajstice, naredil bencinski motor brez gredi in Harleyjev dvovaljnik vstavil v lahek športni avto. On je tisti, ki je bil v središču dogajanja, ko je Porsche v formulo ena vgradil svoj stroj, in je tisti, ki trdi, da zgodba učinkovitega motorja z notranjim zgorevanjem še ni končana. Moral sem mu seči v roko in ga seznaniti s Porsche Taycanom. Niko ga je peljal in mu nadel ime, ki povzema bit avtomobilskega duha tega modela – Silent arrow, Tiha puščica. 


 

Porsche je pač Porsche!

Porsche Taycan je v najelementarnejšem vozniškem doživetju, v trenutku, ko bliskovitost pospeška v tišini zgrabi ovinek ter z brezhibnim oprijemom in nadzorom moči vozniku poda sveti gral užitkov, prevzel tudi inženirsko zadržanega inovatorja, poznavalca ognja nad valji in karizmatičnega komentatorja gospoda Nika Miheliča. Izstopil je s tistim radostnim vozniškim pogledom, tako značilnim, ko Porsche da tisto, za kar je bil ustvarjen. Ob tem sem zadržal dih: je gospod Mihelič odkril tisto, kar sem v Taycanu našel jaz?

»Porsche je pač Porsche,« je črto potegnil poznavalec vseh strojev in verjetno Taycanu sam pri sebi prižgal zeleno luč kot prvemu tovrstnemu avtomobilu, ki je brez izpuha in s težkim zalogovnikom energije na Porschejev način elektrificiral vozniško strast. Gospod Mihelič je s štirimi besedami inženirjem izkazal priznanje in voznikom dal garancijo, vredno več kot ves marketing avtomobilskega sveta. Umirjeno, v svojem slogu mi je opisal trenutek, ko je na kolesa spustil elektroudar z znanim imenom Launch Control. »Pospešek me ne preseneča, ampak oprijem z natančnim držanjem smeri na navadni cesti. Izjemno. Zmogljivosti, upravljanje, Porschejeva kakovost izdelave in ergonomija. Spredaj bi bil razočaran, če sedež, volan in stopalke ne bi bili tam, kjer so, in z menoj ne bi sodelovali tako, kot to počnejo. Fenomenalno. Sploh pa sem presenečen, ker je to prvi model, v katerem zadaj manjkajo le volan in stopalke, saj potnik sedi in čuti ta avto kot voznik. Natančnost vodenja se mi zdi tako osupljiva, da bi rekel, da gre za goljufijo s težo,« v smehu pove Niko in še enkrat vpraša: »Je res, da Taycan tehta 2300 kilogramov?«

Zame je bil pravi privilegij najin tehniški klepet. Sva voznika, ki častiva enake tehnološke vrednote, a avtomobilizem živiva vsak v svojem času. Srečala pa sva se ob mogočnem tehnološkem izdelku, kot je Taycan. Niko še vedno zna pogledati vozilo v dušo in pričakovano ne skriva vrednot stare šole, zato digitalizacija zanj ni ključni del tega avtomobila: »S stikali na dotik sem zadovoljen na steklokeramični plošči štedilnika v kuhinji, da pa sem lahko spreminjal temperaturo ogrevanja, za nekaj delčkov sekunde nisem videl, kam vodim avto. Če bi se vozil tako, kot Porsche ponuja in jamči s svojimi izdelki, bi mi tudi ob Taycanovih zmogljivostih zadoščala le klasični merilnik hitrosti z resničnim kazalcem in ena kontrolna lučka, ki bi se diskretno prižgala v različnih barvah, ko bi me želela na kaj opozoriti. Drugo bi mi pred vsako vožnjo vzelo od pol ure do ure, da bi se seznanil z vsem in poiskal informacije v debelih priloženih navodilih (v slovenščini!).«



Taycanu pa gospod Mihelič izkaže posebno spoštovanje, ko pove, da bi ga, če bi imel denar, z veseljem videl tudi v svoji garaži: »Če bi imel to Tiho puščico za jutranjo vožnjo iz domače garaže, vanjo pa bi se brez vmesnega dolivanja energije lahko pripeljal zvečer, je Taycan vozilo za naslednjih mnogo let. Za vse drugo pa bi bil stroj iz serije 911. Potreba po Porscheju na bencin ostaja, da bi se lahko vozil, kot sem navajen – tudi več kot tisoč kilometrov v eni sapi z nekajminutnim postankom za dolivanje energije in odlivanje ostankov za moje delovanje potrebnih tekočin.« Kot inženir pa se gospod Mihelič dotakne tudi energije in tega, da žal politiki narekujejo del avtomobilskega razvoja: »O celotni porabi in pridobivanju elektrike za vožnjo in izdelavo tega izjemnega avtomobila bo tudi treba začeti govoriti malo glasneje.« Še kako res …


 

Porsche bo zadnji, ki bo nehal izdelovati avtomobile

Sam sem prepričan, da bo Porsche ne glede na to, česa se bo lotil, kakšno energijo bo uporabljal za pogon koles ali iz česa bo sestavil nov model, sledil kultu in obljubi očeta Ferdinanda, ki je rekel, da bo zadnji avto na svetu športni. O tem povprašam tudi Nika. Bo v krasnem novem svetu brez hrupa in z odkljukanimi doseženimi grami izpustov sploh še prostor za prvinski avto za uživanje med ovinki? »Avtomobili, predvsem športni, čeprav tega izraza na maram, bodo živeli, preživeli in imeli najboljšo oskrbo. Taki, kot je Porsche, jih bodo izdelovali do konca. Porsche je bil praktično med prvimi in zagotovo bo zadnji, ki bo avtomobile prenehal izdelovati. Bolj je na mestu vprašanje, kdo (in po kakšni ceni) bo sposoben skrbeti, da bo predvsem vsa elektronika delovala. Uplinjači in platine so skromni, saj zahtevajo malo orodja in še manj znanja, pa se peljemo.« 

Porschejev avtopilot? Upam, da nikoli …

Ker sva oba voznika, je umestno tudi vprašanje, ali bo znamka, kot je Porsche, ohranila našo vrsto. Se lahko zgodi, da bo nekoč Porsche naredil avto, ki ne bo imel volana? Niko me pogleda naravnost v oči: »Ne, upam, da nikoli ne bo naredil takega avtomobila, ker bi potem Porsche izgubil svojo bit – užitek. To je avto, v katerem držiš volan in neprestano dobivaš informacije, kaj se z vozilom dogaja, kaj ti sporočajo prednja kolesa, ter prek sedeža občutiš, kakšno je stanje celotnega avtomobila, ko prestaviš in voziš z užitkom. To je del tega, kar je Porsche. Ne verjamem, da nam bodo to kdaj vzeli, in upam, da nam ne bodo.«

Da, Niko, prepričan sem, da bosta Porsche in voznik, brata po užitku, za vedno ostala del mobilnosti tudi v prihodnje. Gledam Gospoda, ko sede v Taycana, volan prime s spoštovanjem in spelje v tišini, v prihodnost, za katero sem prepričan, da jo Porsche v osnovi vidi natanko tako kot takrat, ko je naredil svoj prvi avto za voznika. Taycan je preklemano dober in prepričljiv dokaz. Niko, hvala za čudovit dan in iskreno si želim, da bi vozniški Gospod doživel tudi to, da bo Porscheja nove dobe pripeljal po ciljni ravnini slovenskega dirkališča, za katero se trudi vrsto let.