Na zagovor je moral tudi sloviti Michael Schumacher

Njegovo rojstvo je bilo enako dramatično kot večina drugih zgodovinskih dejstev o znamki Bugatti. Prvi korak se je zgodil leta 1987, 32 let po nastanku zad­njega Bugattijevega prototipa z oznako 251. Italijanski poslovnež Romano Artioli je, odločen, da bo izdelal nov superšportni avtomobil, odkupil pravice do uporabe blagovne znamke. V kraju Campogalliano blizu Modene je zgradil tovarno in 15. septembra 1991, natanko 110 let po rojstvu Ettoreja Bugattija, predstavil EB 110 GT.



Pod obliko kupeja s sredinsko postavljenim motorjem sta se podpisala Marcello Gandini in Gianpao­lo Benedini, ki je prvotni dizajn omehčal. Nič manj »zvezdniška« ni bila iz ogljikovih vlaken izdelana šasija, ki so jo za Italijane izdelovali pri francoskem letalskem podjetju Aerospatiale. Ekstremen je bil 3,5-litrski dvanajstvaljnik s štirimi turbopolnilniki in 412 kW (560 KM) pri 8000 vrtljajih na minuto. Prek šeststopenjskega ročnega menjalnika in štirikoles­nega pogona je 1620 kg težki bugatti z njim potegnil do 100 km/h v brutalnih 3,26 sekunde. Merilnik hitrosti se je ustavil pri magičnih 343 km/h. Za 90. leta so bile to nepredstavljive številke, s katerimi je italijanski športnik sramotil bliž­njo konkurenco. Še korak više je šla v začetku leta 1992 predstavljena izvedba EB 110 SS (super sport), ki je imela zaradi karoserijskih delov iz ogljikovih vlaken za 150 kilogramov manjšo maso, motorno moč 450 kW (612 KM) in končno hitrost 355 km/h.

Nakup šele po opravljenem intervjuju

Kljub temu je bil EB 110 z začetno ceno 690 tisoč nemških mark vse prej kot prodajna uspešnica. Raz­logov ni bilo malo. Svoj delež sta k poslovnemu neuspehu prispevala tako premalo preverjena mehanika kot bogati Artioli s svojim arogantnim vedenjem. Avtomobile je prodajal s triletnim jamstvom in v tem obdobju brezplačnimi servisi, vključno z brezplačno menjavo izrabljenih delov. Domišljavi Italijan je za povrhu z vsakim potencialnim kupcem opravil intervju in se potem odločil, ali mu bo avtomobil sploh prodal. Takšnemu preverjanju se ob nakupu rumenega EB 110 SS ni izognil niti sloviti Michael Schumacher.



V štirih letih je uspelo Italijanom prodati 95 bugattijev EB 110 GT in 31 primerkov EB 110 SS. Poleg tega so izdelali še okoli 15 voznih prototipov. Vse skupaj je pripeljalo podjetje do insolventnosti, s katero je znamka Bugatti doživela nov poraz. Da je bilo še bolj dramatično, je poskrbela italijanska finančna policija, ki je v noči z 22. na 23. september 1995 tovarno dobesedno zapečatila. Več kot 200 delavcev je zjutraj nemo stalo pred vhodnimi vrati. Celotna avantura se je za Artiolija končala z ocenjeno finančno izgubo med 125 in 300 milijoni takratnih nemških mark. Kako to zdaj vpliva na cene bugattijev, je težje odgovoriti. Je pa dejstvo, da moraš v današnjih časih za EB 110 odšteti vsaj milijon evrov!