Na kolesu v vseh letnih časih

Za zimsko kolesarjenje je industrija dobro poskrbela, saj lahko dobite vse potrebno, edina izjema je čelada. Pred leti sem na nekaj naslovov proizvajalcev čelad poslal vprašanje, zakaj ne pripravljajo zimskih različic. Dva sta odgovorila, da je to dobra zamisel, trije pa, da ni potrebe, ker je kolesarstvo poletni šport ... Kolesarji smo se znašli po svoje in zdaj nosimo podkapo, nekateri tudi pokrivalo, ki se povezne čez čelado. Kako pa je z zimskimi kolesi?

Zimsko kolo je lahko vaše staro kolo. Gorski kolesarji imajo isto kolo ne glede na letni čas, zanje ni nič drugače, ker se vozijo po enaki podlagi, le da se ta spreminja, kot se pač spreminja narava. Cestni kolesarji pa se najraje vozijo po očiščenih, lepih asfaltnih cestah, toda te so pozimi posute s peskom in soljo. To škodi kolesu, zato kolesarji v tem letnem času raje uporabljamo »zimsko« kolo. Vseeno je, ali je to karbonsko, aluminijasto ali jekleno, vedeti morate le, da ga je nujno temeljito očistiti po vsaki zimski vožnji. Komur se to ne ljubi, naj si omisli zimsko kolo iz titana, ki ga ni treba čistiti prav vsakič.

Kakšno je zimsko kolo

Na zimskem kolesu imamo blatnike spredaj in zadaj. Ti so montažni, samo nataknejo se na kolo, ni vijačenja. Prav tako imamo spredaj in zadaj lučko. Ker je dan kratek in vidljivost slaba oziroma vozniki ne pričakujejo zimskih kolesarjev, je najbolje, da sta obe vedno prižgani. Na kolo namestimo močnejše in širše plašče. Ceste so posute s peskom, več je nevarnosti za predrtje, pa tudi škoda se nam zdi najhitrejših plaščev in obročnikov.

Priporočamo maziva za vzdrževanje pred vožnjo in po njej. Če poleti ne očistite kolesa po vsaki vožnji, je pozimi to nujno. Specializirani prodajalec vam bo znal svetovati, kaj potrebujete za zimsko vzdrževanje koles. Kupiti je mogoče tudi kolesarski tlačni čistilnik, nujen kos opreme za celoletne kolesarje. Samo primer: s prijateljem sva kolesarila na Primorskem, vračala sva se s kolesoma na strehi, avtocesta je bila pokrita s slano plundro, koles nisva temeljito očistila takoj po tem, ko sva zapeljala na dvorišče, in naslednji dan ni bilo več rešitve za verigo, zadnji zobnik, sredinski ležaj, pletenice in nekaj vijakov. Neverjetno, kaj lahko sol tudi zelo dobrim kolesom naredi v kratkem času.

Oblačila so ključna

Za zimsko kolesarjenje je kolo hitro primerno, tega pa ne moremo reči za oblačila. Najprej smo kolesarili le do temperature deset stopinj, potem smo poskusili, ko je bilo hladneje. Danes je običajno, če vidite kolesarja pri petih stopinjah, le najbolj zagnani pa so še na sedežu, ko je temperatura okoli ničle. Ti so zagotovo rekreativni kolesarji, saj tisti, ki od kolesarstva živijo, že pri desetih stopinjah izginejo v tople kraje ali pa se začasno posvetijo dvoranskim športom ali teku na smučeh.



Vendar so proizvajalci oblačil poskrbeli za vse, lahko si omislimo taka, ki nas ščitijo tudi pri hudem mrazu. Ti izdelki so zelo drugačni kot pred nekaj leti. Vzemimo na primer spodnjo majico z dolgimi rokavi, v katero so vtkana ogljikova vlakna; je antistatična, zmanjševala naj bi tudi količino mlečne kisline in spodbujala kroženje krvi. Najpomembnejše pa je, da omogoča izparevanje toplote, da odvaja znoj in da niste mokri, da je telo na suhem.

Na voljo so debelejše dolge kolesarske hlače, na notranji strani z mucko, spredaj neprepihljive, tako da bodo mednožje, noge in predvsem kolena na toplem. Pri zimski kolesarski jakni je uporabljena ​enaka kombinacija materialov kot pri hlačah. Spredaj je neprepihljiv del, zadaj mehek notranji del. Oblačilo je toplo, a diha. Danes je takšna jakna za najbolj mrzle dni na pogled taka kot pred petimi leti spomladanska majica z dolgimi rokavi.

Bolje prevelike kot premajhne

Sodobne rokavice za kolo so tanke, vendar učinkovite. Pazite, da bodo dovolj velike, bolje, da so prevelike kot pa premajhne. Nekaj več prostora poskrbi za dodatno toplotno izolacijo, topli prsti vam bodo hvaležni. Na voljo so tudi kolesarske gamaše, ki so nepremočljive, tako bodo stopala ostala topla. Še prej z izolirnim trakom prelepite vse zračnike na poletnih kolesarskih čevljih. V ponudbi so tudi zimski kolesarski čevlji, v tem primeru gamaš ne boste potrebovali, so pa dodaten strošek.
Pomemben kos je kolesarska večnamenska ruta, trak, buf. Če kupite dobro jakno, je sicer ne potrebujete, saj imajo te anatomsko povišan ovratnik, tako da vam na kolesu zanesljivo ne bo pihalo za vrat, tudi ko boste v najnižji preži. Si pa lahko z ruto, če je zelo hladno, zaščitite usta in nos.



Ker posebnih zimskih čelad (še) ni na trgu, si za ta letni čas kupite tako, ki je kar najbolj zaprta, z najmanj zračnimi režami, te pa prelepite s trakovi. Take so mestne čelade. Omislite si lahko še prekrivalo za čelado – v dežju in snegu je stvar izredna, saj boste pod neprepustno prevleko suhi in vas ne bo zeblo.

Nujen del zimske kolesarske opreme je še podkapa. Treba je vedeti, da so najboljše kolesarske čelade drage, ker imajo maksimalno zaščito ob padcih in maksimalno zračnost. Zračnost pri čeladi pozimi pa je nekaj takega, kot bi imeli odprta balkonska vrata med gledanjem filma, ko zunaj brije. To rešuje podkapa, ki mora biti kakovostna: tanka, da jo spravite pod čelado, ščititi mora pred vetrom, vendar tako, da se pod njo ne znojite. Končno so tu še zaščitna očala. Sončna ali zaščitna očala so že nekaj časa osnovni del kolesarske opreme. Verjetno ste opazili, da so vsako sezono večja, da pokrijejo večji del obraza, to pa pride pozimi bolj prav kot poleti.