Motor pomladil vozne lastnosti, notranjost pa kaže leta

Mediji ogromno pišemo o tem, kako avtomobilisti pripravljajo različne alternativne pogonske različice, kjer je tako ali drugače prisotna elektrika. Ampak z mnogo manj besedi industrija še posodablja klasične pogone na notranje zgorevanje. Med njimi je tudi zveza Renault-Nissan, ki po svoji modelski paleti uvaja svežo različico bencinskega pogona.



Gre za 1,3-litrski štirivaljnik, ki so ga sicer razvili v dveh v dveh različicah moči: šibkejša razvije 103 kW/140 KM in največji navor 240 Nm, močnejša pa 160 KM 118 kW/160 KM in največji navor 260. Kot zatrjujejo pri Renaultu, so boljšo učinkovitost dosegli z izboljšavami sistema za vbrizgavanje goriva, bolj učinkovitim turbopolnilnikom, spremenjeno obliko zgorevalnega prostora in uporabo valjev z napršenimi prevlekami.



Tokrat smo izvedenko s 140 »konji« preskusili v Renaultovem tekmecu v t .i. golfovem razredu – renaultu meganu. Novi agregat je res odziven, če ne bi vedeli podatka, si ne bi mislili, da je njegova prostornina res le 1,3 litra. Potegne zgodaj in lepo, deluje tiho. Za normalnega voznika so te lastnosti povsem dovolj.

Poraba je bila po računalniku 6,5 litra/100 km, z bolj zadržano vožnjo bi jo verjetno lahko spravili še za kakega pol litra nižje. Ob tem pristavimo, da tu ne gre za kako hibridizacijo, tudi ne v smislu blage električne pomoči. Ročni menjalnik s šestimi prestavami je solidno natančen, ne gre pa za neko izjemnost.

Megane v pričujoči izvedbi z dokaj visoko opremo na temu udobja in varnosti sicer še vedno deluje OK, sedenje je spredaj zelo dobro, prostornost zadaj in v prtljažniku solidna.



Bolj glede na tekmece zaostaja z ureditvijo armaturne plošče, kjer se pač poznajo leta. Večfunkcijski prikazovalnik s pokončno postavitvijo zajema veliko prostora, a niti približno ni ni zadnji krik tehnike, še posebej če sedemo v novega clia, mu megane in tudi drugi renaulti tu ne morejo več konkurirati.