Maserati biturbo je marsikoga navdušil (FOTO)

Bil je prvi serijski avtomobil z dvema turbopolnilnikoma in motorjem s po tremi ventili na valj. S klinasto zunanjostjo, atraktivnostjo in luksuzno notranjostjo ter temperamentno tehniko je navdušil marsikoga, žal pa mu je sloves kvarila vsesplošna krhkost.

Maserati biturbo je bil plod izjemne ambicioznosti Alejandra de Tomasa, ki je leta 1976 kupil to prestižno znamko italijanskih avtomobilov in jo rešil pred propadom. Argentinski dirkač in poslovnež z ne najbolj zglednim pedigrejem je želel avtomobil, ki bo združeval prestiž superšportne znamke z večjo cenovno dostop­nostjo ter tako pripomogel k rasti prodaje. Oblikovanje avtomobila, ki je bil malo manjši od takratnega BMW serije 3, je prevzel hišni studio Stile Maserati pod vodstvom Pierangela Andreanija. Podobno je bil tudi tehnični ustroj večinoma plod lastnega znanja.



Prvi biturbo so decembra 1981 predstavili v kupejevski izvedbi s sedežno postavitvijo 2+2. Dve leti pozneje je ugledala luč sveta štirivratna limuzina. Najbolj markanten del je bil za marsikoga 2,0-litrski bencinski šestvaljnik z dvema turbopolnilnikoma in začetno močjo 132 kW (180 KM). Šlo je za nov dizajn motorja s po eno odmično gredjo v vsaki glavi, 90-stopinjskim kotom med obema vrstama valjev, dvema turbopolnilnikoma in dvojnim uplinjačem znamke Weber, nameščenim pod pokrovom z znakom trizoba. Stroj je bil vgrajen nad prednjo premo in je zadnji kolesni par poganjal prek petstopenjskega ročnega menjalnika in diferenciala z mehansko zaporo. Julija 1983 so Italijani predstavili še izvedbo S, za domači trg namenjen avtomobil z nižje in trše nastavljenim podvozjem ter močnejšim motorjem z višjim tlakom polnjenja, dvema hladilnikoma polnilnega zraka in skupno močjo 151 kW (202 KM). Tako eni kot drugi so bili na cesti in med pospeševanjem zelo hitri. Že običajni biturbo je do hitrosti 100 km/h pospešil v dobrih šestih sekundah. So pa bili med vožnjo po mokri cesti s svojim precej hit­rim in nervoznim zadkom vse prej kot varni.



Biturbo S, izdelali so jih le dobrih tisoč, je bil prepoznaven še po dveh odprtinah na motornem pokrovu, širših dvobarvnih 14-palčnih platiščih iz magnezija in črni motorni maski. Poleg 2,0-litrskega motorja je Maserati na izvoznih trgih ponujal 2,5-litrsko izvedbo šestvaljnika s kataliziranim izpuhom in podobno ali enako največjo močjo. Tehnični korak naprej je bila leta 1986 zamenjava dvojnega uplinjača z elektronskim vbrizgom goriva znamke Weber-Marelli. Moč je z njim narasla, odzivnost in agresivnost motorja pa sta malce uplahneli. Namesto štirikotne konzole z merilniki so pripravili zgoraj zaobljeno in bolj elegantno. Pa tudi pozlačene ure, ki je že prej na sredinskem delu armaturne plošče zamenjala digitalno, ni bilo mogoče spregledati. Česa podobnega ni imel v tem cenovnem razredu nihče.



Biturbo, ki se je pod tem imenom uradno upokojil s prvo večjo tehnično in slogovno pomladit­vijo leta 1988 in predstavitvijo izvedbe 222, je bil na začetku prodajno zelo uspešen. So pa njegovo življenje zagrenile porodne in poporodne napake, ki so jih Italijani prepočasi odpravljali. Ko k nezanesljivosti prištejemo še nag­njenost karoserije k rjavenju in velik padec vrednosti rabljenih avtomobilov, je jasno, da je današnja populacija biturbov v primerjavi s prvotno z okoli 40 tisoč primerki zdesetkana. Temu primerne so cene. Slabše ohranjeni avtomobili, ki se vedno bolj poredko pojavljajo v oglasih, so večinoma na voljo za dva do tri tisoč evrov. Za spodobne, a še vedno nič izjemne je treba odšteti vsaj pet tisočakov, najlepši in najbolj originalni primerki sežejo do 15 tisočakov ali še malo čez.