Lučka Kajfež Bogataj: Trenutno zagovarjam plinski pogon

Znane Slovence sprašujemo o njihovi »avtomobilistični« zgodovini in pričakovanjih, povezanih z alternativnimi pogonskimi sistemi, kot jih imajo hibridna in električna vozila. Tokrat je na naša vprašanja odgovarjala prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja, predstojnica katedre za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in članica Medvlad­nega foruma za podnebne spremembe (IPCC).
 

Kdaj ste opravili vozniški izpit in kateri je bil vaš prvi avtomobil?

Pravzaprav sem ga opravila pozno za današnje razmere, šele po diplomi, leta 1980. Pred zaposlit­vijo mi je povsem zadostoval javni prevoz. Potem pa brez avta nekako ni šlo. Prvi družinski avto je bila zastava 101, ki smo jo, rabljeno seveda, dobili od staršev.
 

Potem so se zvrstili …

Najprej čisto nov jugo, pa potem fiat tipo, hyundai lantra karavan, pa hyundai matrix (edini naš dizel v zgodovini), fiat idea in moj prvi avto, ki ni bil družinski – fiat panda. Tej je sledila še ena panda. Obe na plinski pogon.

Danes vozite kateri avto? In zakaj?

Ker ima mojo prvotno pando zdaj sin, vozim opel corso na plinski pogon. Rada imam male avte, ker so ekonomsko varčnejši in cenejši v vseh pogledih, ker so prijazni za parkiranje in nasploh manevriranje po manj obljudenih in ožjih cestah in poteh.
 

Kako vidite prihodnost razvoja pogonskih agregatov za osebna vozila? Kaj menite o prihodnosti dizelskih motorjev?

Dizel je po moje v osebnem prometu že mrtev. Za tovorna vozila je zgodba seveda drugačna. Najbolj dizlu zamerim izpuste delcev, ki nam kvarijo zrak in s tem zdravje.
 

Kateremu pogonu dajete prednost med alternativnimi rešitvami: hibridnemu ali povsem električnemu?

Za zdaj seveda hibridnemu, sicer bi vsi morali imeti doma dva avtomobila. Sčasoma se bo zagotovo pojavil tudi električni avto, ki bo zmogel vse, kar danes zmorejo klasični dizli ali bencinski motorji. Sicer pa sem za ta trenutek še vedno zagovornica pogona LPG, ki je poceni in manj škodljiv za okolje. Dokler bomo namreč del elektrike dobivali iz lignita, naši električni avtomobili ne bodo kaj prida ekološki.

Kaj je za vas prioriteta: prevožena razdalja z enim polnjenjem takšnega ali drugačnega goriva ali čistost izpustov?

Težko odgovorim, saj je za zdaj zame pogosto omejitev čas, in ko gre za take delovne dni, je pomembna prevožena razdalja. Ko pa gre za prosti čas, takrat seveda lahko postavljam na prvo mesto čistost izpustov. V splošnem pa to za družino ali gospodinjstvo pomeni imeti dva avtomobila. In ravno v tem je kleč, z nakupom še enega avta nam­reč naredimo več okoljske škode, kot če bi imeli le enega, četudi manj »čistega«.
 

Kakšen pogon bo imel vaš naslednji avto?

Upam, da bo tak s čim manj izpusti. Verjetno bo to hibridna kombinacija.
 

Uporabljate javni prevoz?

Ne pretirano, še največkrat vlak. Živimo zunaj mesta in javni prevoz žal pomeni trikratnik časa, ki ga na primer od doma do službe porabim z osebnim avtom.
 

Se vozite s kolesom – zgolj za rekreacijo ali tudi vsakdanje potrebe?

Ker v okolici Kranja skoraj nimamo kolesarskih stez, je moje kolesarjenje samo rekreativno.
 

Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom?

Vlak uporabljam občasno za vožnjo na predavanja v Maribor, poleti pa smo pogosto s kolesi na vlaku, da pridemo do kakega zanimivega izhodišča. Sem velika ljubiteljica avtovlakov, žal pa jih pri nas ni ravno veliko.
 

Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na naših cestah oziroma v prometu? Kakšne rešitve predlagate?

Absolutno je (bilo) največji problem Slovenije prostorsko planiranje, ki je dovoljevalo zelo razpršeno poselitev in tako je cenovno učinkovit javni prevoz pri nas skoraj nemogoč. Če prištejemo še popolno odsotnost kolesarske infrastrukture, dobimo vsak dan večino Slovencev na cestah v osebnih avtomobilih. Drug problem je vozniška kultura, ki je še vedno nizka in egocentrična. Da ne omenjam odsotnosti osnovnega fizikalnega znanja pri šoferjih. Rešitve so zato težavne in drage, razen prevzgoje miselnosti in povečanje znanja ter razumevanja soodvisnosti v prometu pri voznikih. Zelo pomembna pa bi bila tehnična odprava ozkih grl, ki jih ima občasno prav vsaka cesta.