Kršil je vsa pravila praktičnosti

Italijanski superšportnik, ki je kršil vsa pravila avtomobilske praktičnosti, na posterjih krasil številne najstniške sobe in drvel hitreje od perverznega ferrarija testarossa, nosi eno od žezel bencinske norosti 70. in 80. let prejšnjega stoletja.

S stvaritvijo, pod katero se je podpisal sloviti Marcello Gandini iz oblikovalske hiše Bertone, je bilo v marsikaterem pogledu vse narobe. Z miniaturnim zadnjim steklom, velikim kot lina na tankovski kupoli, klinasto obliko, škarjasto dvižnimi vrati in gromozanskimi zračniki je bil countach oblikovni fenomen. Bil je vulgaren, notorično ekscentričen in funkcionalno invaliden. Z njim je bil vsak vzvrat­ni pomik pri parkiranju misija nemogoče. Toda naslednik slovite miure je bil z divjo podobo in eks­tremnimi zmogljivostmi – v prvi izvedbi je potegnil do magičnih 280 km/h – eden najbolj zaželenih športnikov svojega časa.



Prvi prototip countacha, za katerega ni jasno, zakaj je dobil ime, ki ni povezano z biki in bikoborbami (o razlogih kroži več anekdot), je bil predstavljen leta 1971. Nato so ga razvojniki tri leta medili in dodelovali njegove vozne lastnosti in obliko, ki so jo močno zaznamovali velikanski zračniki. Agregat z dvanajstimi valji je pač potreboval za delovanje in hlajenje precej zraka. V zaključni fazi so zato dodaten zračnik namestili celo nad motor in z njim radikalno omejili vzvrat­ni pogled.

Fenomenalna voznost

Življenjska pot countacha je bila dolga in evolucijska. Prvi je nosil oznako LP400, pri čemer sta črki označevali postavitev motorja »longitudinale posteriore« (vzdolžno zadaj), številka pa 3,9-litrski stroj z napajanjem prek šestih uplinjačev in največjo močjo 276 kW (370 KM) pri 8000 vrtljajih na minuto. To je bil športnik s skoraj idealno razporeditvijo mase 50:50 (menjalnik je imel nameščen pred motorjem, tako rekoč v potniški kabini) in fenomenalno voznostjo, naj gre za vodljivost, stabilnost ali zaviranje.

Manj glamurozna, pravzaprav nič razkošna je bila kabina. Pri vožnji nazaj si moral skoraj vedno odpreti vrata, sesti na širok prag in gledati nazaj. Poseben posladek sta bila tudi trd volan in kot beton trda sklopka.



Prve večje spremembe je prineslo leto 1978. Rodil se je countach z dodatno oznako S, prilagojenim vzmetenjem, 345 milimetrov širokimi pnevmatikami pirelli P7, sprednjim spojlerjem, kolesnimi obrobami iz steklenih vlaken za »razširjen« videz, zaradi emisijskih zahtev za 15 kW (20 KM) manjšo močjo in gromozanskim doplačilnim spojlerjem. Ta ni bil nikoli homologiran, na avtomobil pa so ga pritrjevali naknadno, čeprav je omejil največjo hitrost za 16 km/h. Dramatičen videz, ki mu je idejno botroval Walter Wolf, je to zlahka upravičil.



Štiri leta pozneje so Italijani pripravili LP500S s polepšano notranjostjo in 4,75-litrskim motorjem. Še več moči je prinesel leta 1982 predstavljen 5,2-litrski stroj s štiriventilsko tehniko, oznako 5000 QV (quattrovalvole) in 339 kW (455 KM). Za veliki finale je leta 1988 poskrbel najrazkošnejši countach kot poklon 25-letnici znamke Lamborghini. Jubilejne izvedbe so dobile polepšano zunanjost, ki jo je oblikoval Horacio Pagani. To je bil do leta 1990 in predstavitve diabla najhitrejši lamborghini s končno hitrostjo 295 km/h.

Vsaj tako sloviti, kot je bil countach, so bili njegovi lastniki. Med njimi je bil legendarni ameriški tv-voditelj Jay Leno, ki je z italijansko zverino prevozil več kot 100 tisoč kilometrov, nekaj časa je avtomobil uporabljal vsak dan. Vse prej kot plebejski je pričakovano razpon cen spodobno ohranjenih coun­tachov. Zanje je treba imeti na računu med 250 in 600 tisoč evrov.