Kombi, ki je po duši enoprostorec

Najprej pojasnimo zmedo okrog imena. Od leta 1999 do 2019 je bila zafira Oplov kompaktni enoprostorec. Od letos, ko le sem in tja še najdemo kakšnega enoprostorca, pa pod tem imenom nastopa kompaktni kombi, ki je dejansko zadnjerojeni četverček. Na skupni platformi PSA so namreč izdelani še peugeot traveller, citroën spacetourer in toyota proace verso.

Kot vso četverico tudi zafiro life izdelujejo v treh dolžinah: najmanjša meri zgolj 4,6 metra, najdaljša kar 5,3 in srednja 4,95 metra. Zadnjo smo tudi preizkusili. Če neko vozilo, pa čeprav kombi, izdelujejo kar štirje resni proizvajalci, ne more biti slabo. In zafira life to nedvomno potrjuje, saj se ob nesporni prostornosti in vsestranski uporabnosti izkaže tudi s solidno voznostjo. Se pravi, da je bolj enoprostorec kot pa kombi. Pri tem imam v mislih predvsem podvozje in vzmetenje. Zafira life ponuja vozniku odlično preglednost, dovolj natančno vodljivost in predvsem neutrujajočo vožnjo, ki lahko traja kilometre.



Testni primerek, kot rečeno srednji po velikosti in z najdražjim paketom opreme, je imel marsikaj, tudi usnjeno oblazinjenje in električno vodljiva stranska drsna vrata na obeh straneh vozila. To je prijetna »potuha«, ki se je voznik in potniki hitro privadijo. Poleg udobnega voznikovega in sovoznikovega sedeža – oba sta električno nastavljiva, ogrevana in z masažno funkcijo – ima testna zafira še konfiguracijo po tri sedeže v drugi in tretji vrsti, s tem da je v vsaki vrsti en sedež samostojen, pri vseh pa se ločeno nagiba oziroma zlaga hrbtni del.



Ker so poleg tega sedeži v obeh vrstah vzdolžno pomični, se uporabnikom ponuja kopica kombinacij; tako se spreminja tudi prostor za prtljago, ki je, če je zasedenih vseh osem sedežev, precej skromen, saj med zadnjima sedežema in prtljažnimi vrati ni več kot dobrega pol metra širine. Lahko pa ta razmeroma ozki, a visoki prostor dodobra izkoristite, saj je na prtljažnih vratih mogoče odpreti zgolj steklo in od tam nalagati manjše kose prtljage.



V testnem vozilu je prijetno brnel 2,0-litrski turbodizel z največjo močjo 110 kW (150 KM). Zafira v običajnem prometu nikakor ni med počasneti in pri tem sploh ni požrešna; moje testno povprečje se je ustavilo pri 8,5 l na 100 prevoženih kilometrov; je pa res, da sem večino voženj opravil sam oziroma s sopotnikom, največ dvema.



Poleg tega, da ima zafira life povsem dostojen paket varnostnih asistenčnih sistemov – med drugim radarski tempomat, ki pa ob šeststopenjskem ročnem menjalniku ni najbolj smiseln – me je razveselila z nekaterimi »zastarelimi« rešitvami, ki jih v vedno bolj digitalnih kokpitih navadno pogrešam. Zelo uporabni so vrtljiv gumb za izbiro voznega načina, pa nekaj priročnih gumbov za dvig in nastavitev prosojnega zaslona, dva gumbka za osvetlitev oziroma zatemnitev zaslona s števci in nenazadnje dobri stari gumbek za nastavitev dnevnega števca kilometrov. Kako preprosto, samo pritisneš in že deluje – ne da bi bilo treba šariti po različnih menijih in podmenijih …