Klasika v vseh pogledih

Dizelski pogon? Ni več zvezdniški. Karavani? Niso tako zaželeni kot športni terenci. Običajna armaturna plošča? Vsi drvijo v digitalizacijo ... No, opel astra sports tourer ima veliko tistega, kar naj ne bi bilo v trendu: je klasičen karavan, z dizelskim pogonom in ureditvijo armaturne plošče po starem. Torej vse narobe? Sploh ne.



Astra ni več najmlajša med tekmeci v konkurenčnem nižjem srednjem razredu, malce subjektivno bi rekel, da se ji leta najbolj poznajo po precejšnji zunanji neizrazitosti. Oplovi demonstracijski primerki radi kombinirajo črna platišča in belo barvo karoserije, kar me nekako ne prepriča o večji atraktivnosti, a naj bo na tem mestu subjektivnih občutkov dovolj.
Astra kot karavan ali sports tourer v dolžino meri 470 cm, kar je precej več kot pri kombilimuzini (432 cm), to se ji pozna v notranjosti.



Dovolj udobno in prostorno je spredaj in na drugi klopi, izrazito pa v prtljažniku, ki mu lahko rečemo družinski – ima ravno dno, ni skritih prekatov, na voljo je pregradna mreža, poleg tega je prtljažnik povečljiv s podrtjem zadnje klopi, ki se deli v pohvalnem razmerju 40/20/40, in pri tem nastane povsem ravno dno. V dvojnem dnu so bili tokrat elementi avdionaprave in set za popravilo.


Za volanom je večina stvari v znamenju (stare dobre) klasike. Res je sredinski zaslon mogoče upravljati tudi na dotik, a je v bližini še vedno dovolj tipk in kolesc, ki so ustrezne velikosti in intuitivni za uporabo. Na sicer priročnem volanskem obroču je nekaj tipk preveč drobnih, je pa zato prikaz za njimi med glavnimi merilniki bogat, potovanje po menijih enostavno, pregled podatkov je v slovenščini. Sprednja sedeža sta zelo dobra, materiali na njiju in drugod v kabini prav tako, bolj malo pa je spredaj uporabnih odlagalnih površin.


Astra sports tourer je v osnovi izdelek, ki je v Oplu nastal v času, ko še niso bili del skupine PSA, tudi pogon je povsem njihov, čeravno ima motorje skoraj enake velikosti tudi francoski partner. V tem primeru je bil prevoznik 1,5-litrski dizelski štirivaljnik z največjo močjo 90 kW (122 KM), za prenos na sprednji kolesi pa je skrbel devetstopenjski samodejni menjalnik. Ta je pričakovano praktičen in vozniku olajša delo. Korekten, a ne izjemen se mi je zdel motor. Ni glasen, prav tih pa tudi ne, poraba je bila pričakovano solidna, vendar ne tako nizka, kot jo zmore kak tekmec – če smo se v še zmerno toplem delu leta vozili z umirjeno nogo na daljši relaciji, je šla malce pod 6 litrov.


Karavanska astra je imela množico opreme za varnost (na primer prilagodljive matrične luči) in udobje (gretje volana in vseh sedežev, električno odpiranje prtljažnika), pri vsem tem se njena cena ne zdi pretirana.