Karavan, ki zapeljuje z zmogljivostjo in eleganco, a to nekaj stane

V časih, ko športni terenci še niso bili tržna zapoved, je Volvo najbolj slovel po svojih karavanih. Predvsem tistih večjih, ki jih ima seveda v ponudbi tudi danes. Po volvu V90 je zdaj na trg uvedel še V60, ki je malo manjši, a precej bolj konkreten od predhodnika z enako oznako.

­Volvo V60 je s 476 cm za 12 cm daljši od predhodnika z enako oznako in dobrih 17 cm krajši od aktualnega največjega karavana V90. Na pogled deluje skoraj kot dvojček, ki se je na koncu razvoja malo manj potegnil. Je še en predstavnik prepoznavnega sodobnega oblikovanja švedske znamke, spredaj z lučmi v obliki Thorovega kladiva, zadaj s pokončnimi svetili, ki se v spodnjem delu prečno poteg­nejo v prtljažna vrata. Ko se dotak­nemo kljuk na vratih, se ključavnica glasno odklene in nam morda hoče sporočiti, da takšnega avta ne bo kar zlahka izmakniti. V kabini je okolje zdaj že dobro znano in znova zelo prepriča, v testnem avtomobilu tudi z izbiro barvnih kombinacij in materialov, saj so rjavo sedežno usnje všečno dopolnjevali leseni vstavki v armaturni plošči.



Sedeža spredaj sta vrhunska, položaj za volanom pravi, pokončen večfunkcijski zaslon se odziva že na zelo lahne dotike, pod njim je na srečo tudi še kak kolešček, npr. za nastavljanje jakosti avdionaprave. V drugi vrsti je prostora kar veliko, čeravno znova predvsem za dva, na sredi je namreč visok sredinski tunel … V prtljažniku, ki ga pričakovano odpiramo in zapiramo na elektriko, je litrov veliko (658). Lepo je obložen, lahko ga pregradimo in povečamo s podrtjem druge klopi v povsem ravno dno. Malce se ponavljam, ampak le pogrešam, da so z delitve sedežev v razmerju 40/20/40 prešli na 60/40.



V60 je imel tokrat oznako T6, kar pomeni vrh trenutne motorne ponudbe. Ni več šestvaljnik, ampak dvolitrski štirivaljni bencinski motor, ki mu mehanski kompresor in turbinski polnilnik zagotav­ljata obilje moči, konkretno 228 kW (310 KM). S tem motorjem pod pokrovom je karavan skoraj povsem tih, a v vsaki situaciji takoj odločno povleče, nikoli ne daje vtisa, da se kakorkoli napenja. Končne zmogljivosti so velike, ampak velika je tudi poraba goriva. Če ga vozite res zmerno, je po računalniku povprečje devet litrov, precej bolj pa pije v mestu, tudi dva ali tri litre več. Samodejni menjalnik je deloval tako, da ga skoraj nisem opazil, kar seveda sploh ni slabo, za slabe vozne razmere je dobrodošel štirikolesni pogon.



Med obilico varnostnih asis­tenčnih sistemov so me s finostjo delovanja navdušile prilagodljive luči, pa odlično vidno opozorilo na vozilo v mrtvem kotu v stranskih ogledalih, tudi samodejno zaviranje za vozilom pred nami, ki nenadoma zavira, medtem ko me je med samodejnim krmiljenjem med črtami na vozišču sistem za moj okus hitro pozival, naj znova poprimem za volan. V vožnji je na cesti seveda občutek veliko boljši kot v kakem SUV-u, zdi se najbolj lahkoten od vseh volvov z velike platforme. Tu ni nagibanja, pelje se lepo, čeravno za volanom ni izjemno neposreden. Ampak tega v volvu ne pogrešamo, saj s svojo pojavo deluje kot izdelek, v katerem se vozimo sproščeno, če pa je treba kje pospešiti ali prehiteti, T6 vse opravi z lahkoto. Vendar kot rečeno, za to kar nekaj zahteva, že ko ga kupimo in pozneje na črpalki.