Francoski prvak v sveži formi

Clio je čisto nov, pa vendarle je že na prvi pogled jasno, da vsaj v svoji pojavi ni želel radikalnega slovesa od predhodnika. Več novosti je v notranjosti.

Če so torej zunanje poteze blaga evolucija četrte generacije, kar je glede na njen velik uspeh razumljivo, je znotraj marsikaj drugače. Sprednja potnika se bosta hitro udobno namestila v zelo dobrih sedežih, ki sta ravno prav trda, ustrezno široka in s pravšnjim oprijemom. Sploh je občutek, da je spredaj prostora veliko, tudi za ramena, kakor da smo v nekoliko večjem avtomobilu, kot clio s 405 centimetri v resnici je.



Armaturna plošča je povsem nova, materiali pa kakovostni, mehki, ni vtisa kake cenenosti. Novost je tudi pokončen večfunkcijski zaslon na sredini, ki je za voznika priročen, dobro se odziva na dotike prstov, prijazno je, da je v predalu krpica za brisanje odtisov. Ker brez teh tako kot na pametnih telefonih žal ne gre.Grafika in način potovanja po menijih prav tako kar prepričata, se pa to kombinira z nekaj klavirskimi tipkami pod zaslonom.



Radio dobro lovi postaje, kar pri Renaultu prej ni bila vselej praksa. Morda nisem znal najti kake posebne nastavitve, toda v sistemu multisense sem si moral način vožnje (na primer ekonomični) po vsakem zagonu motorja nastaviti na novo, kar se mi je zdelo moteče. Pri parkiranju si lahko precej pomagate s 360-stopinjsko kamero, tudi piskači vas pri tem lahko opozarjajo na približevanje oviri, imajo pa blago rečeno zelo specifičen zvok, ki je mene predvsem prestrašil, morda bo vam bolj všeč.

Zadaj je seveda prostora manj, glede na velikostni razred modela bi dali oznako dokaj solidno. Prtljažnik je pridobil kar nekaj litrov, je dokaj zajeten, nima skritih prekatov. Je pa  globok in ima visok nakladalni rob. Ko odpiramo prtljažna vrata, se najprej dotaknemo stikala, potem pa jih dvignemo tako, da primemo za rob, kar v mokrem vremenu ni posebej prijazno.

Clio se krmili zelo dobro, občutek za volanom je bil v srednji od nastavitev čisto pravi, lepo se pelje skozi ovinke, nagibanja pri spremembah skoraj nisem čutil. Vzmeten je ustrezno, lepo požira večino neravnin, tu in tam pa kak tip luknje začutiš za odtenek bolj, kot bi si želel. A kot celota se zdijo vozne lastnosti pohvalne.



Motor je bil tokrat turbo bencinski agregat z močjo 74 kW (100 KM). Ni prav vstopni, je pa prvi naslednji in verjetno z njim merijo na večino kupcev. Prenos na prvi kolesi ima v tem primeru prek dovolj natančnega petstopenjskega ročnega menjalnika. Pri speljevanju zaslišite značilen zvok trivaljnika, kasneje se ga sliši manj, gre pa dobro, v bistvu je po sposobnostih korekten in povsem ustrezen za običajnega uporabnika.

Poraba? Malce je v njem dvoživke: v dandanes res neugodnem mestnem prometu z veliko ustavljanja in speljevanja se kljub sistemu start stop dvigne čez 7,5 litra na 100 km, če se peljete po avtocesti in v mejah dovoljene hitrosti, je poraba po računalniku precej manjša, okoli 5,5 litra, pri nekoliko počasnejši, a zvezni vožnji po magistralni cesti pa bo računalnik pokazal še skoraj liter manj.