Francoski pogled na luksuz

DS je prestižna znamka, ki je izšla iz Citroëna. V paleti ima več modelov, DS4 je ne prevelika kombilimuzina, ki ima več možnih pogonov, lahko je tudi blagi hibrid, na katerega v krovni skupini Stellantis stavijo tudi v modelih mnogih drugih znamk.

Oblikovno je avtomobil poln detajlov, takšnih in drugačnih poudarkov, zunaj in znotraj. Čeprav so znamko DS razvili iz Citroëna, DS4 drugače kot v prvi generaciji ne deluje prav nič podobno citroënu, ampak je precej svoj, kar je danes, ko so si avtomobili pogosto zelo podobni, dobro. Zgodi se tudi, da ga kakšen mimoidoči opazi in mu je celo všeč. Izstopajo luči, spredaj in zadaj, pa maska ali pogrezljivi ročaji kljuk.

Tudi kabina je urejena na poseben način, nekaj je nenavadnih elementov. Takšni so na primer vzvodi za dviganje in spuščanje stekel, kar se komu lahko zdi lepo, ni pa priročno, saj je z roko treba seči visoko. Na sredini armaturne plošče izstopa slogovno dodelana linija gumbov za nastavljanje klimatske naprave, še posebej smernika šob za zrak.

Nad njo je na srečo ne prevelik večfunkcijski zaslon z upravljanjem na dotik, spodaj pa še manjši, recimo mu pomožen ekranček. Občutek imam, da so oblikovalci s slednjim želeli doseči vtis, da ima avto tako nekaj več, a je uporabniško vsaj zame brez posebne vrednosti. Dobro se obnese kolesce za nastavitev jakosti zvoka avdionaprave, medtem ko so stikala za izbiro programov samodejnega menjalnika in načina vožnje premajhna, tudi ne ravno intuitivna. Ko menjalnik prestavimo v vzvratno prestavo, kar malo traja, da na zaslonu ugledamo prikaz kamere dogajanja za avtomobilom.

Pogon je lahko dizelski, priključnohibridni ali blagohibridni, ki smo ga preizkusili. FOTO: Gašper Boncelj

Čeprav v prometnem dovoljenju piše, da je DS4 karavan, je po karoserijski zasnovi petvratna kombilimuzina. 4,4 metra dolžine mu prinaša dobro prostornost spredaj, skromnejšo zadaj in solidno v prtljažniku. Zadnja klop se podira v razmerju 60/40, dno nato ni povsem ravno. Ima pa v naslonjalih zadnje klopi odprtino za smuči.

Notranjost deluje prestižno, vse stvari, ki jih ponuja, pa niso najbolj uporabne. FOTO: Gašper Boncelj

DS4 ima v ponudbi po svoje zanimivo paleto pogonskih sklopov. Kot edina znamka v skupini Stellantis ima do prihodnjega poletja tako v DS4 kot še v dveh modelih (manjšem DS3 in večjem DS7) na voljo dizelski pogon. Poleg tega je v ponudbi še bencinsko-električni priključni hibrid, nazadnje pa so mu dodali možnost blagega hibrida. Tega je imel DS4, ki smo ga preizkusili. Gre za 1,2-litrski bencinski agregat in mali električni motor, ki je vgrajen v samodejni menjalnik s šestimi stopnjami. Zmore 100 kW moči. Prenos je urejen na sprednji kolesi. Spelje na elektriko, občasno nekaj malega tudi prevozi na ta način, sicer pa ima glavno vlogo bencinski trivaljnik. Prepoznate ga po značilnem zvoku, vendar ni glasen. Ob popuščenem pedalu za plin avtomobil opazno rekuperira energijo. Pri porabi se je odrezal solidno: najmanjša je bila na počasni magistralni cesti 5 litrov/100 km, na avtocesti ob zmerni vožnji 6,5 litra, v mestu kak deciliter več.