Oplova corsa je eden tistih avtomobilov, ki jih vsak dan vidimo okoli nas. Iz raznih generacij prihajajo. Ampak zdaj je corsa pripravljena na povsem novo, v marsičem drugače, spremembe je narekovalo tudi podjetniško ozadje, saj je znamka že nekaj časa del francoske skupine PSA (Peugeot Citroën). A vendarle je corsa poskušala zadržati nekaj tistega, kar smo doslej poznali pod imenom Opel.



Corso nove generacije so imeli menda v pripravah že po prejšnjih načrtih, ko je bil Opel še del General Motors, a so se novi lastniki PSA odločili, da jo bodo izdelali na skupni platformi, na kateri se pripravljajo tudi manjši modeli obeh njihovih francoskih znamk, med drugim peugeot 208. Tako smo v relativno kratkem času dobili corso s konstrukcijske osnove EMP1. Malce je daljša kot doslej (406 cm), enako široka, pa za tri centimetre nižja (143 cm). Je pa petvratna kombilimuzina. Po videzu deluje novinka precej lahkotno, skoraj malce športno, tudi kadar ni pripravljena v posebej športni izvedbi. Kar všečna je.



V njej se sedi nižje kot prej, a je za normalno rasle dovolj prostora za glavo. Ni pa na sedežih takšnega širokoobjemajočega občutka kot npr. v novem cliu, tudi notranji materiali niso izstopajoči, nekaj je trše plastike. Corsa je lahko skoraj nepričakovano bogato opremljena (kar seveda dviga ceno) in tudi testna je bila takšen primerek, med drugim je imela gretje sedežev in volana, radarski tempomat, brezžično polnjenje pametnega telefona, matrične luči ... Vse to je bilo zelo v pomoč, čeprav sem pri samodejni klimatski napravi pogrešal številke za prikaz nastavljene temperature.



Klasične merilnike je zamenjal zaslon, na katerem se poleg trenutne hitrosti in števila vrtljajev izpisujejo še drugi podatki, ki jih pač hočemo videti; veliko stvari se upravlja z relativno majhnimi tipkami, ki so nameščene na po drugi strani relativno velikem volanskem obroču. Sredinski zaslon, ki ga lahko pregledujemo tudi na dotik, je usmerjen proti vozniku, kar je dobro, je pa vsa tipografija v slogu dosedanjih Oplovih modelov, tako da so tu pohvalno pazili na tradicijo.

Zadaj je prostornost povprečna, ampak v tem velikostnem razredu kakšnih tovrstnih čudežev ne gre pričakovati, kot tudi ne v prtljažniku, kjer je sicer nekaj prostora, je pa tako kot pri tekmecih na koncu velika stopnica, in ko se podira zadnja klop, ostane rob.



Kot smo rekli, deluje nova corsa navzven lahkotno, a tudi na cesti ima precej poleta; Peugeotov turbo bencinski motor s prostornino 1,2 litra (moč 74 kW/100 KM) je pohvalno odziven, le pri speljevanju se malce oglasi z značilnim zvokom trivaljnika, potem je skoraj neslišen. Dobro je, da ima ročni menjalnik šest stopenj, bi bil pa lahko pri pretikanju malce bolj natančen.

Vzmetenje in vodljivost sta korektna, sem pa nekaj navajanja potreboval na precej lahek volan. Poraba je bila na relacijski vožnji v že hladnejšem delu leta ob umirjenem tempu zgledna (dobrih pet litrov na sto kilometrov), v mestu nekaj manj ugodna (7,5 litra), tako je pač z manjšimi motorji.