Dizelski karavan Audijeve šole

Audi A4 je bil za znamko iz Ingolstadta vselej eden tistih avtomobilov, ki so mu rekli kruh in maslo – model, ki je predstavljal hrbtenico prodaje znamke. Ampak časi in tržni okusi se spreminjajo, klasiki prostor jemljejo športni terenci. Konkretno, v Sloveniji so lani prodali 150 primerkov audija A4, prav toliko, kot je bilo kupcev za manjšega SUV Q2, več se jih navdušilo za Q3 in Q5 …



Pred nadaljevanjem ena zanimivost: še se spomnim besed nekdanjega Audijevega dolgoletnega šefa Franz-Josefa Paefgena, da ga teži, ko zjutraj pogleda na sosedov vrt in tam vidi najlepši karavan na svetu – alfo romeo 156 station wagon. Sodobni naslednik tega modela – alfa giulia – je (žal) le limuzina, torej moramo za karavane pogledati drugam …



Tokrat je torej z nami audi A4 avant, ki je v teh časih vendarle kar čeden izdelek. Lani je bila sicer celotna modelska linija prenovljena. Navzven blago, zadaj so zdaj vse luči s svetlečimi diodami, spredaj hoče delovati A4 malce bolj športno, čeprav je še vedno v ospredju rahlo zadržana eleganca. Tudi znotraj mu te ne manjka, z vselej dobro izbranimi materiali in natančno izvedenimi spoji. Glavna novost je večfunkcijski zaslon na dotik na sredini armaturne plošče, ki je izveden v slogu modelske serije A6/A7/A8, a se drugače kot pri omenjenih kombinira s klasičnim spodnjim upravljanjem klimatske naprave, tudi jakost igranja avdionaprave je moč nastaviti s kolescem. Ni pa več večjega vrtljivega gumba za potovanje po različnih menijih, tega pač pogrešam.



Vrata v avantu odpremo s prepoznavnim potegom kljuk, znotraj pa takoj dobro sedemo, vsaj v mojem primeru nisem potreboval kakega dodatnega nastavljanja ali privajanja; tudi ravno prav oziroma ne preveč odebeljeni volanski obroč mi je hipoma dobro sedel v roke. Zadaj je prostornost solidna, boljša v prtljažniku (495 litrov osnovne prostornine), ki je lepo urejen in praktično povečljiv, ni pa tam kake posebej nove rešitve.



Oznaka motorja testnega avtomobila je bila 40 TDI, česar se še vedno nisem navadil. Številka 40 pri Audiju obsega motorje z močjo od 124 do 150 kilovatov. Tokratni, ki bi mu nekoč rekli 2.0 TDI, je imel 140 kW/190 KM, pa najvišji navor 470 Nm pri 4000 vrtljajih na minuto. Delovanje dvolitrskega štirivaljnika v odlično zatesnjeni kabini in motornem pokrovu znotraj komaj kaj slišite, manj elegantno (beri ropotajoče) vse skupaj deluje, če ga slišite od zunaj, posebej v kakem hladnem jutru.

Zmogljivosti so sicer zgledne, tudi poraba je bila v redu, v hladnih dneh testa se je vrtela med 6,5 in 7,5 litra na sto kilometrov. Podvozje je ustrezna kombinacija čvrstosti in udobja, skupaj pa je bilo pripravljeno v kombinaciji še z dvema dobro delujočima stvarema, ki jih v takšnem avtomobilu vselej pozdravljam: samodejnim menjalnikom in štirikolesnim pogonom.