Legenda o grobnici je resnica postala

Zagorje – Če projektant Jože Šafner in župnik Janez Mihelčič ne bi prisluhnila starostam iz Čemšenika o starodavnih grobovih pod tlemi cerkve Marije Vnebovzete, bi gradbinci opravili delo – stabilizirali tla, z betonom zapolnili grobove – in odšli. Ljudje pa ne bi nikoli izvedeli, da grobovi niso mit, temveč so v njih že več kot tisočletje pokopani njihovi predniki. 

Zato so delavci ljubljanske družbe HIP KA, ki so v čemšeniškem vaškem jedru dobili posel pri ojačitvi opornih zidov, storili tisto, kar je gradbincem najmanj ljubo: gradbišče so prepustili arheologom. »Odločitev, ali verjeti očakom ali ne, ni bila lahka. Nazadnje smo se odločili za sondiranje, odprli tlak v osrednjem delu cerkve in pred nami se je odkril obokan strop. Naleteli smo na ostanke grobnice, ki so jo nekoč očitno zasuli,« pripoveduje Jože Šafner iz zagorskega Projektivnega biroja Šafner. 

Arheologi so imeli trideset centimetrov pod tlemi cerkve kaj videti. Župnijska cerkev Marije Vnebovzete je sedanjo obliko križa dobila v 18. stoletju, a v jedru je gotska, iz 12. stoletja. Ker grobnica ne leži natančno v osi glavnega oltarja, stroka domneva, da je pripadala prvotni cerkvi. V njej so našli štiri krste oziroma okostja. Novi izlaški župnik Mihelčič, ki soupravlja tudi župnijo Čemšenik, že v nekaj tednih pričakuje uradno poročilo arheologov. Takrat bo mogoče tudi z gotovostjo reči, iz katerega obdobja je grobnica. Zdaj lahko le ugibamo, pravi Šafner: »Glede na to, da so streljaj od Čemšenika razvaline gradu Gamberk, in upoštevajoč, da je nekoč gospoda veljala za donatorje Cerkvi, si je čast, da je pokopana na takem mestu, najbrž zaslužila pomembna, premožna rodbina tistega časa – morda celo gambrška gospoda.«
 

Za državo na vrsti župnija 

Najdba je za Šafnerja velika dodana vrednost investicije: »Brez nje Čemšeničani ne bi nikoli izvedeli, da njihove korenine sežejo celo več kot tisočletje v preteklost. S tem vsi Zagorjani dobivamo novo identiteto.«

Zaradi arheoloških izkopavanj dela ne bodo zamujala, zagotavlja Ivo Vrtačnik, vodja oddelka za gospodarske javne službe na občini Zagorje; prav tako ne bo zamud zaradi dodatnih del, ki jih je bilo v sklopu te, slab milijon evrov vredne investicije za kar pol milijona evrov. »Dodatke« bo, pravi župan Matjaž Švagan, krila občina. Po pogodbi morajo biti dela končana do septembra. Cesta, ki naj bi jo tudi za tovorni promet po skoraj letu dni znova odprli 30. junija, pa bo najbrž prevozna že konec maja. 
Po dokončanju milijon evrov vredne naložbe, ki jo bo plačala država, bo na vrsti župnija Čemšenik, da se s pomočjo ljubljanske nadškofije loti še sanacije cerkvenega objekta. Ta je ocenjena na približno pol milijona evrov.



Na vse večje razpoke na starodavni cerkvi in na plazenje pobočja nad vasjo so Čemšeničani postali bolj pozorni po vodni ujmi leta 2010. Raziskave območja so pokazale, da gre za enega največjih plazov v državi, saj v globino meri tudi do 25 metrov, ogroža sedem hektarjev veliko območje z 20 objekti in se na leto premakne za osem milimetrov. Ker se je »mikroplaz«, ki ogroža cerkev in pokopališče ter stabilnost opornih zidov neposredno ob lokalni cesti in objekte pod cesto, pomikal dvakrat hitreje, so se v Zagorju odločili ukrepati. Šafner je prepričan, da bi se občina, nadškofija in država brez enotnosti in potrpljenja Čemšeničanov najbrž veliko težje sporazumele glede investicije, ki bo kraju prinesla varnost, boljšo cestno povezavo, urejeno kanalizacijo, križišče, nova parkirišča in petnajst novih pokopnih mest ob cerkve.
 

Za sanacijo velikega plazu najmanj osem milijonov 

Čemšeničani so sami prispevali les za podporno konstrukcijo razpokanih in nevarnih cerkvenih zidov, s katero so pred nenadno zrušitvijo najprej zavarovali delavce. Sam objekt so začasno ojačali še z jeklenimi zategami. »Bolje je biti skrajno previden kot pa nespametno pogumen,« dodaja Šafner. Kdaj bo čemšeniška cerkev dokončno sanirana, ni mogoče napovedati: »Z roki nas nihče ne priganja. Začetek sanacije je vezan na dokončanje ojačitve opornih zidov, dreniranje podtalnice in dokončanje javne kanalizacije, želja vseh pa je, da se to zgodi čim prej.«  



In kako bodo ojačali Marijo Vnebovzeto? Šafner našteva: »S sanacijo temeljnih tal pod cerkvijo; s pod- in obbetoniranjem obstoječih kamnitih temeljev ter z novimi armiranobetonskimi povezovalnimi pasovnimi temelji in armiranobetonsko talno ploščo nad njimi; z novim zidom na lokaciji stranskih oltarjev na južni in severni strani glavne ladje; z armiranobetonskimi horizontalnimi vezmi nad obstoječimi in novimi zidovi, z novimi oboki in loki nad glavno ladjo in korom in z injektiranjem obstoječih kamnitih zidov.« 

Kljub dosedanjim delom pa se v Čemšeniku še vedno niso lotili sanacije velikega plazu. Gmota zato počasi potuje naprej. Če se nekoč premakne za več kot pet centimetrov v letu, se bo nujno treba lotiti stabilizacije. Zanjo pa bo treba v državnem proračunu najti vsaj osem milijonov evrov.