Košarkarski klub je najdlje delujoč športni klub v Cerknem, letos zaznamuje kar pol stoletja delovanja. Nastal je takoj po košarkarski evforiji v 70. letih, ko je Ljubljana gostila svetovno prvenstvo v košarki, Jugoslavija pa osvojila zlato. Po vsej državi so se začeli rojevati klubi, niso pa vsi obstali častitljivih 50 let.

Da so imeli Cerkljani tedaj domačina, ljubitelja košarke (in drugih športov), profesorja Milana Tavčarja, ki je mlade navduševal za športno dejavnost, je veliko pripomoglo k temu, da sploh lahko govorimo o polstoletnici Košarkarskega kluba Cerkno, ki danes nosi v imenu še glavnega sponzorja – Eto.

Franci Ferjančič, ki v klubu deluje od samega začetka, nekoč je bil vpet kot igralec, nato kot tajnik oziroma blagajnik, kot trener in sodnik, danes pa z nasveti pomaga mlajšim, je dejal, da je bila v začetnih letih v Cerknem košarka poleg smučanja pravzaprav edini šport, s katerim so se mladi lahko resneje ukvarjali. Šele kasneje je v kraj zaneslo rokomet, tenis in orientacijo.

»Vseskozi smo poudarjali, da smo ponosni na kvantiteto. Imeli smo okrog 150 registriranih igralcev, ki so igrali v tej ali oni slovenski ligi. Skozi košarkarsko šolo v Cerknem je šlo v petdesetih letih približno 500 igralk in igralcev. In še danes košarka ostaja eden redkih športov, ki ga odrasli tu rekreativno igrajo – tako moški kot ženske,« je dejal Ferjančič.

Od igralcev, ki so začeli trenirati v KK Cerkno, sta v prvi slovenski košarkarski ligi nastopila Bojan Tušar (Gostol Nova Gorica v sezoni 1978/79) in Janez Sedej (KK Idrija v sezoni 1992/93).

Po več kot petindvajsetih letih so se na rekreativnem treningu lani znova zbrale nekdanje članice kluba. Ena od njih, Nika Bajt Kosmač, je poudarila, da pri vsem skupaj ne gre zgolj za rekreacijo, pač pa še bolj za druženje, za trdno povezano skupnost, ki so jo na treningih znova obudile.

Letos se jih enkrat na teden dobiva že enajst, vodi jih trener Dejan Sedej. Ni nezanemarljivo, da ljubezen do košarke mame (in očetje) prenašajo naprej na svoje potomce, ki nadaljujejo tradicijo igranja v občini.

Kje je športna dvorana?

Mali čudež je, da je klub še živ, kljub temu da v Cerknem za košarko (in druge športe) ni urejene športne infrastrukture. Nekdanje košarkarsko igrišče pri gasilskem domu žalostno propada – načrti, da bi ga obnovili, so stari najmanj desetletje, trenutno je v začetni fazi projekt prenove športnega parka, a sredstev na razpisu ministrstva za gospodarstvo za sofinanciranje investicij v športno infrastrukturo občini za zdaj ni uspelo dobiti.

Franci Ferjančič prav neobstoječo infrastrukturo omenja kot enega glavnih izzivov za prihodnost, čeprav so bili padci in vzponi, kot povsod, tudi v KK (Eta) Cerkno del vsakdana.

»Leta 1977 je prišla kriza, ko je naša članska ekipa najbolj rasla, postajali smo polnoletni, pa so na tako imenovanih portoroških sklepih spremenili pravila in odločili, da je lahko v občini le ena ekipa. Idrija in Cerkno sta bila tedaj ena občina. Igrali smo

kvalifikacije, mi smo zmagali v Cerknem, Idrijčani doma, na tretji tekmi v Tolminu pa je zmagala Idrija in šla naprej v drugo ligo. Tedaj se je pri nas zgodil mrk, ki se je poznal kar nekaj časa. Okrog leta 2000 pa so bila zlata leta za klub, saj smo bili prvaki Notranjske med mlajšimi kategorijami, najboljši med pionirji na severnem Primorskem in kasneje prvi v skupni razvrstitvi vseh severnoprimorskih šol,« je Franci Ferjančič strnil spomine na vzpone in padce delovanja kluba.

Eden od udarcev je bil tudi, ko Cerkljani tekem niso več smeli igrati doma, v mali telovadnici. Domači košarkarji so resda premagovali klube, kot so Koper, Gorica, Ilirija, a gostje niso želeli igrati v »nespodobni« dvorani.

Entuziazma in vneme prostovoljcem – trenerjem in drugim, ne nazadnje tudi staršem, ki svoje potomce podpirajo na njihovi športni poti – to na srečo ni vzelo. V zadnjih letih v klubu namreč veliko energije namenjajo delu z otroki. Trenutno je v klubu okrog 70 mladih, ki so razdeljeni v štiri skupine.

Predsednik kluba Marko Zrimšek je poudaril, da je vzdušje na treningih dobro, skupine mladih pa med seboj povezane, kar je zanje dobra popotnica za življenje tudi zunaj parketa.

Finančni in prostorski izzivi so veliki, je še dejal Zrimšek, vodstvo pa ima nekaj skrbi tudi zaradi pomanjkanja trenerskega (in drugega) kadra, saj vse bolj ali manj sloni na prostovoljcih. Kljub temu se, kdo ve, morda prav v Cerknem v tem trenutku kalita novi Luka Dončić ali slovenska Caitlin Clark. Baza je dobra.

Franci Ferjančič na vprašanje, kaj mu je v življenju dala košarka, odgovarja, da je bil zaradi nje po eni strani športno aktiven, po drugi se je navadil reda in discipline, in – kar tudi ni nezanemarljivo – spoznal je ogromno ljudi, navezal stike, se na gostovanjih srečeval s tujimi igralci: »Tedaj nisem mislil na nič drugega. Hodil sem v šolo, kasneje študiral, se zaposlil, zraven pa sta bila vseskozi košarka in klub.« Ta poznanstva so vse obogatila, nič drugače ni danes, ko v druge kraje vozijo mlajše košarkarje.