O tistem, ki je kriv za vse

Pustni čas mi je že od nekdaj izjemno pri srcu. Ne maram sicer maske ali pretiranih poslikav na obrazu, si pa z neznanskim užitkom oblečem kostum in zaživim v vlogi, ki je v tistem letu med peščico nas, »enako mislečih«, najbolj aktualna. Dovolim si norčije v mejah normale, smejem se na glas, brez skrbi in strahu, da me bo kdo gledal postrani. To je edini čas v letu, ki »dovoli« hojo po robu. Kot otrok zato vedno znova komaj čakam, da pust odpre vrata pomladi, a v nasprotju z malimi zajčki, tigri, princesami iz ledenih kraljestev in vitezi na tisoč in en način seveda ne hodim od hiše do hiše, obešajoč se na zvonec. S krofi si – še ena od prednosti odraslosti – postrežem kar sama.

Karnevali, nekateri prežeti z dolgo tradicijo, drugi komaj polnoletni, so med drugim priložnost, da »mali ljudje« oblasti, takšni in drugačni, v obraz zmečejo čisto vse, kar se je nakopičilo med letom. In kako prikladno – pust je tisti, ki, kriv in dolžan, vsako leto potegne kratko, da se župani, njihovi pod­rejeni in vsi drugi s kravatami ali brez njih izvijejo iz primeža negodovanja in zasijejo v lepi podobi.

Pust bo letos, to si upam trditi, spet odgovarjal za luknjaste ceste, preštevilne semaforje, pomanjkanje pristajališč za helikopterje. Kriv bo za manjši obisk turistov, tisoč in eno trgovino, ki kot zanalašč nobena ne ponuja štiridesetdenskih najlonskih nogavic z vzorcem, pa tudi za rdeče številke, v katere je že davno tega padlo neko javno komunalno podjetje, a odgovarjal ne bo nihče – ker bi vzelo preveč časa in energije.

Režeča se usta bodo primorana prevzeti krivdo za zeleno zimo, pomanjkanje stanovanj in povišane vrednosti radona v naših kleteh. Še mlade on podi iz naselij, kdo pa drug! Tako prikladno je, da ga imamo.

Pust je kriv – za vse.