Življenje bi moralo biti potovanje, ne pa hlastanje

Ko drugim pripoveduje o mestu, pravi, je tako, kot bi pisal prozo v gibanju. Med punk in športno turo, ki ju organizira − tokratni sta na sporedu prihodnji teden – oriše Ljubljano majhnih ljudi in majhnih zgodb, ki spletejo veliko zgodbo mesta. Toda tega mesta, meni Esad Babačić, ni več.

Pevca in pisca besedil pri bendu Via Ofenziva, pesnika, publicista, voditelja in med drugim pobudnika akcije Verjemi v svoj koš je v zadnjem času mogoče videti na kolesu, medtem ko mu prav tako na kolesih sledi skupina ljudi. »To niso samo podatki, številke, datumi in imena, ampak so zgodbe, anekdote,« pravi o poletnih ljubljanskih turah, ki jih vodi pod okriljem zavoda Urbana vrana. »Da se navdušimo nad lastnim mestom, da ne bežimo od njega. Ljubljana je namreč vedno imela usodo mesta, ki so ga ljudje bolj zapuščali, kot pa sprejemali. Bila je bolj rezervna opcija, kot neko izhodišče za iti drugam. V malomeščanskem smislu je bilo vedno treba iti nekam drugam, iskati nekaj drugega. Če nisi kje drugje, če nisi vikendaš, nisi v življenju dosegel tistega, kar je treba doseči. Toda prav ti meseci so lahko najlepši meseci v mestu.«

Športna tura po glavnem mestu je prišla pozneje, po punkovski, a se je tudi ta, kot pravi, dobro zasidrala. »Mesto, ki goji rekreativni in profesionalni šport, je svojim junakom in junakinjam dolžno takšno posvetilo.«
 

Vi o punku in športu, toda ali ni punk mrtev, šport pa danes povsem vpet v kapitalizem?

Prav o tem govorimo. Ta tura je nekakšno zavetišče za čas, za pristop, ki je bil povsem drugačen do športa, tako rekreativnega kot profesionalnega. Bila sta bolj skupaj, v bistvu je bil rekreativni šport baza, iz katere se je šlo med profesionalce, in vse to je bilo povezano z določenimi kraji v mestu, z določenimi erogenimi točkami v mestu, točkami športa ali pa punka. Danes sta popolnoma drugje, zunaj ljudskega. Prav tako ni entuziazma, tega navduševanja nad samim gibanjem, nad športom kot tudi neke vrste duhovnim gibanjem. Tako kot je bil punk nekoč gibanje, je bil tudi šport. Zato pravim, da so te ture nekakšno zavetišče, toda iz tega v nasprotju s pasjim, ne moreš ničesar odpeljati, lahko ga samo obiščeš za tiste tri ure, kolikor traja posamezna tura. So pa to tri ure oddiha od hude kompetitivnosti, ki zdaj vlada. Vlada tekmovalnost, ki ubija na vseh področjih.
 

Kako torej te tri ure podaljšati?

Lahko bi jih. In bi vmes kar sedeli na igrišču, kot se je nekoč šest ur sedelo na igrišču na Vodmatu, ko se je čakalo, da prideš na vrsto. Del rekreacije je bilo tudi čakanje. In vmes ni pametnih telefonov, je samo čakanje, kot smo čakali, da bo sonce šlo za blok in bo na igrišču senca, da bomo lahko igrali. Da, dobro bi bilo sedeti in čakati nekje na klopeh. To bi bila potem neke vrste terapija. Teh je zdaj veliko in raznih načinov odvajanja od ne vem česa, ki pa so bolj ali manj neuspešni, saj se ti ljudje vedno znova vračajo v isti ritem življenja in v tem ritmu življenja se bolezen takoj spet pojavi. Edina rešitev bi bila popolna sprememba.
 

Pogosto je slišati, da ta ni mogoča in da je hkrati to edini način, kako smo kot družba organizirani.

Osnovno preživetje danes diktira način življenja, in to osnovno preživetje je vse težje in cilji so vse višji. In vse raste. Besedna zveza gospodarska rast je tisti tihi morilec majhnih ljudi. In sploh ni več majhnih ljudi. Ko si majhen, si majhen v tem smislu, da hočeš biti majhen, saj to pomeni, da je nad tabo nekaj zelo velikega in ti bi rad gor. Ljubljana, o kateri pripovedujem na turah, kot bi pisal prozo v gibanju, pa je Ljubljana majhnih ljudi, majhnih zgodb, ki so bile spete v veliko zgodbo mesta, mesta, kakršnega ni več. So pa še vedno uličice, vogali, igrišča, in ko stopiš nanje z zgodbo, ki ti jo nekdo pove, se zaveš, vsaj za trenutek, da so tu pred tabo prehajali že drugi, kot je pel Johnny Štulić [ustanovitelj legendarne jugoslovanske skupine Azra]. Ni se zdaj začelo in nisi samo ti na tem svetu in tvoj ego in ta egomanija, vse to, kar je danes najbolj pomembno.
 

Govorite o mestu, ki je bilo nekoč naše. Čigavo je mesto danes?

To je mesto, ki je izpraznjeno, izpraznjeno tega občutka, da pripada. Mesto ne pripada več, ni več pripadnosti mestu na način, da si zaljubljen vanj, ampak je mesto bolj ko ne izbira, kot je izbira vse drugo v potrošniški družbi.


 

Toda zakaj mesto razlagati skozi turistične ture, ki poganjajo prav potrošniško družbo?

Punk tura in športnozgodovinska tura nista turizem. To je literarno-spiritualno potovanje po lastnem mestu, ki traja tri ure, a bi lahko tudi dlje. Kot je rekel Nejc Zaplotnik, pomembna je namreč pot, in to je potovanje. Tudi življenje bi moralo biti potovanje, ne pa hlastanje. Drugače kot pri turizmu gre tu hkrati za potovanje skozi lasten mikrokozmos, ki je tvoj, ki ti pripada, to je tvoje mesto. In tako greš potovat skozi vse tisto, kar naj bi že poznal. Tako da to ni turizem, to so poti. Domače poti. Vendarle pa gre za urbano zgodbo, za zgodbo urbane kulture, ki je bila vedno skregana samo s sabo, in še danes ne vemo, kaj naj bi se počelo s pridevnikom urbano. Uporablja se v raznorazne namene, da bi se nekaj povedalo, toda hkrati se uporablja, ko ne vejo, kaj bi radi povedali, in rečejo, da je nekaj urbano. Ampak kaj to pomeni?
 

In kaj pomeni po vašem?

Da si tako zelo vpet v določeno asfaltno okolje, da ta asfalt ni več samo asfalt, ampak postane tvoja hoja, tvoj korak, tvoja misel. In eno je, da bereš trotl boben, drugo pa je, da si v etru sam proti praznini in moraš in začneš govoriti. Današnji svet je trotl boben. Toda to ni to, kar je v nas zapisano, z našimi koraki, trotl boben je nekaj, kar nekdo prebere, to gre mimo in potem ni nič. In mi vsebino zdaj dobivamo prek trotl bobna.
 

Zakaj to sprejemamo?

Ker smo trotli. Že moja generacija je televizijska generacija, saj smo od nekdaj gledali, poslušali, navijali in ljubili prek ekrana, to ni samo od danes. In vedno je bil trotl boben in ta se tudi danes še vedno obrača v prazno.
 

Kje pa je zdaj proleter?

V Crikvenici. Proleterji so vedno bili tam, kjer je bilo bolj poceni. Nisem pa prepričan, ali so v Crikvenici ali v Savudriji. Ne vem, kje so.