Z bivanjem študentov se resno ne ukvarja nihče

Medtem ko mesto in univerza pravita, da za to nista pristojna, država pa nima denarja, študenti v glavnem mestu živijo vse slabše. »Komaj čakam, da ne bom več študent, čeprav mi tudi nadaljnje bivanje v Ljubljani ne uide. Pogoji bivanja so izkoriščevalski.«

»Srečni smo tisti, ki dobimo študentski dom; najemnine na trgu so brutalne za luknje, vedno je na črno, ne omogočajo prijave bivališča. Ljubljana postaja univerzitetno mesto brez študentov, iz središča seli tako študente kot fakultete.« To so med drugim povedali študenti, ko so jih na fakultetah za družbene vede in arhitekturo vprašali o njihovem bivanju v glavnem mestu. Od 1341 tistih, ki so med oktobrom in decembrom lani odgovorili na spletno anketo, jih večina biva v Ljubljani, 13 odstotkov se jih v glavno mesto vozi. »Študenti živijo vse slabše,« izsledke strne sociolog in mladi raziskovalec na fakulteti za družbene vede Klemen Ploštajner.

Pokaže se, da tisti, ki bivajo v lastniških stanovanjih, prihajajo iz bogatejših družin iz Ljubljane, medtem ko tisti, ki bivajo v tržnem najemu in večinoma prihajajo iz družin s srednjimi dohodki, živijo »v negotovih pogojih«. Petina med njimi nima najemne pogodbe, dobra polovica jo ima sklenjeno za enajst mesecev ali celo manj. Največ težav s pomanjkanjem prostora sicer navajajo študenti v javnih študentskih domovih, saj pretežno bivajo v deljenih sobah. Stanovanjski stroški predstavljajo največje breme za najrevnejše študente, so pa študenti, ki bivajo v tržnem najemu, najbolj obremenjeni, medtem ko so stanovalci javnih študentskih domov manj obremenjeni od povprečja.

Da je razmere mogoče opisati z elementi sreče, poudarja Klemen Ploštajner. »Prvi element sreče, ki ga je mogoče zaznati, je, da posamezniki, rojeni v bogato družino, kot študenti živijo veliko bolje. Manj so obremenjeni s stroški bivanja, ne rabijo delati, bolj se lahko zanašajo na starše, imajo boljše pogoje za bivanje in s tega vidika tudi boljše pogoje za študij. Revnejši so prisiljeni ali v daljšo vožnjo, kar je prav tako povezano s stroški, ali pa so bolj obremenjeni s stroški bivanja,« nadaljuje raziskovalec. »Drugi element sreče je, ali študent dobi sobo v študentskem domu ali ne.« Toda hkrati se polje sreče vse bolj krči in je vse bolj pogojeno z družinskimi prihodki, Ploštajner pri tem opozarja na reprodukcijo neenakosti.



»Razlika med tržnim najemom in bivanjem v javnem študentskem domu pokaže, da so študentske postelje pomemben socialni korektiv. Tako je tudi s štipendijami in subvencijami, ki jih pogosteje prejemajo revnejši študenti.« In čeprav se, kot pravi raziskovalec, število študentov v glavnem mestu niža, pa je po drugi strani več tistih, ki želijo bivati v javnih študentskih domovih. »To je pokazatelj, da se razmere na stanovanjskem trgu slabšajo.«
 

Čakalne vrste

Medtem ko jih je bilo pred skoraj desetletjem za približno tretjino več, je bilo lani na osrednjo univerzo v državi, Univerzo v Ljubljani vpisanih 37.615 študentov, od tega jih je bilo nekaj manj kot 22 tisoč vpisanih na prvo stopnjo univerzitetnega in visokošolskega študija. »Trend kaže, da se število prijav ohranja oziroma nekoliko narašča,« pravijo v javnem zavodu Študentski dom v Ljubljani, ki upravlja s 29 študentskimi domovi in skupno ponuja 7500 ležišč.



Za prihodnje študijsko leto bodo razpisali približno sedem tisoč mest, kar pomeni »manjše povečanje« glede na lani. »Če bi razpolagali z vsaj 10 odstotkov večjimi zmogljivostmi, bi, glede na trenutno povpraševanje, vse študente lahko vselili že do konca tekočega koledarskega leta,« navajajo v javnem zavodu. »Glede na to, da izgradnja novih objektov ni možna v kratkem in je odvisna izključno od finančnih sredstev, ki jih bo za to imelo na razpolago pristojno ministrstvo, smo začeli z iskanjem notranjih rezerv oziroma optimizacijo nekaterih neizkoriščenih skupnih prostorov, s katero smo že in še bomo pridobili nekaj dodatnih ležišč.« Toda tudi to, kot priznavajo, ne bo »bistveno vplivalo« na zmanjšanje čakalnih vrst.
 

Kronično pomanjkanje

Da si prizadevajo, da bi se » problematika pomanjkanja študentskih namestitev v Ljubljani in Kopru razrešila čimprej«, pravijo na pristojnem ministrstvu za izobraževanje. Toda hkrati dodajajo, da »kronično pomanjkanje sredstev od leta 2010 onemogoča kontinuirano investiranje v študentske domove«. Pri tem navedejo podatke, da se je leta 2010 za investicije v študentske domove namenilo več kot 7 milijonov evrov proračunskih sredstev, leto pozneje skoraj 11 milijonov, leta 2012 pa le še dober milijon.

Za izgradnjo in prenovo študentskih namestitev naj bi se namenilo tudi prejemke iz študentskega dela, in sicer v višini dveh odstotkov. Toda danes gre, kot pravijo na ministrstvu, večina zbranih koncesijskih sredstev za poplačilo najetih posojil. Lani je bil priliv iz naslova koncesijske dajatve nekaj več kot pet milijonov evrov. Prav toliko bodo v letošnjem in prihodnjem letu na ministrstvu potrebovali za plačilo obveznosti iz naslova kreditov. »Zadnje leto za odplačilo obveznosti za najeta posojila je leto 2033. Se pa obseg potrebnih sredstev za odplačilo po letu 2026 bistveno zmanjša,« pojasnjujejo na ministrstvu.

Na vprašanje, kaj so za povečanje in izboljšanje študentskih namestitev v glavnem mestu naredili v času ministrovanja Jerneja Pikala, pa odgovarjajo, da je bila izdelana študija prostorske preverljivosti možnih lokacij za izgradnjo študentskih domov, da je v pripravi urbanistični natečaj za lokacijo Roška, kjer je predvidena izgradnja študentskega doma in da je pripravljen javni poziv za nakup, najem ali izgradnjo objekta po načelu javno-zasebnega partnerstva.
 

Ljubljana, univerzitetno mesto

»Želimo si, da bi naši študenti imeli primerno namestitev in da bi bila tudi cena primerna,« izsledke ankete o študentskem bivanju v glavnem mestu komentirajo na Univerzi v Ljubljani. »Univerza ne more zgraditi novih študentskih domov, ker za to nima ne sredstev ne pristojnosti, zagotovo pa bomo vedno podprli predloge, ki bodo prispevali k povečanju sredstev za investicije v študentske domove.« Pomanjkanje študentskih postelj in visoke tržne najemnine po njihovem sicer ne pomenijo omejenega dostopa do javnega izobraževanja. »Res pa je, da so študenti, ki prihajajo iz oddaljenih krajev v primerjavi s tistimi iz Ljubljane ali okolice v težjem položaju. Za njih je celoten strošek študija seveda višji.«



Da pa je vprašanje, za koga je šolanje zastonj, poudarja Jože Mencinger, rektor ljubljanske univerze med letoma 1998 in 2005. »Za Ljubljančane je zastonj, če stanujejo pri starših, toda kdor prihaja iz Murske Sobote, pa težko rečemo, da je zanj šolanje zastonj. Hkrati morajo nekateri delati, da lahko študirajo, in to so prekarni delavci, ki nimajo rednih zaposlitev, medtem ko drugim ni treba,« razmišlja Mencinger. »Študentski domovi so pri nas formalno ločeni od univerze, s študentskim bivanjem se univerza ne ukvarja. Toda v tujini pa se univerze s tem ukvarjajo.«

Ko je bil rektor ljubljanske univerze, je Ljubljana leta 1999 tudi uradno postala univerzitetno mesto. Sam temu, kot pravi, ne pripisuje velike teže. Toda mesto in univerza sta s tem postali partnerici. Univerza naj bi z znanjem in delom sodelovala pri razvoju mesta, občina pa bi reševanje prostorskih problemov univerze vključila v svoje razvojne načrte kot prednostno nalogo.

Toda dve desetletji pozneje na občini poudarjajo, da »lokalne skupnosti niso pristojne in ne morejo zagotavljati nastanitvenih kapacitet za študente«. To je po njihovem zelo jasno umeščeno na državno raven. »V zvezi s stanovanjskim nepremičninskim trgom v splošnem izpostavljamo dejstvo, da stanovanj primanjkuje,« pravijo na MOL in dodajajo, da s sprejemom občinskega prostorskega načrta omogočajo gradnjo dodatnih 40 tisoč stanovanj. »Z večjo ponudbo stanovanj na trgu bodo nepremičnine, z izjemo ekskluzivnih lokacij, cenovno bolj dostopne.« Toda povprečna cena novogradenj v glavnem mestu je že dosegla raven izpred krize, gradi se tudi vedno več luksuznih nepremičnin.

Odvisnost in neenakost

Ker imajo v javnih študentskih domovih premalo ležišč za vse tiste, ki bi jih potrebovali, so že lani razpisali več subvencij za bivanje pri zasebnikih. Ta za posameznega študenta znaša 32 evrov na mesec. Subvencioniranje bivanje v letošnjem letu tako ponuja pet zasebnih študentskih domov s skupno kapaciteto 218 postelj.

»Zasebni študentski domovi so bolj ugodni od bivanja v tržnem najemu, hkrati ponujajo malo boljšo kakovost, kot je v študentskih domovih, ki so sicer najcenejši,« pravi Klemen Ploštajner s fakultete za družbene vede. »Doslej je bil za zasebnike osnovni način zgraditi in prodati, zdaj pa poskušajo najti bolj trajne in stabilne načine za zaslužek, in takšno je zagotovo študentsko bivanje, predvsem pa bivanje za starostnike,« nadaljuje Ploštajner. »Če ne bo več javne ponudbe, jo bodo zagotovo prevzeli zasebniki. In jasno je, da je njihov namen zaslužiti. Toda če se bodo javni mehanizmi, ki imajo pomembno vlogo socialnega korektiva, še naprej krčili, bo tudi študentsko bivanje, kot je to ponekod v tujini, postalo ena od oblik izkoriščanja.«

Ključno vlogo bi po njegovem pri tem morala odigrati mesto in univerza, država pa zagotoviti denar. »Ljubljana v precejšnji meri živi od študentov, prebivalci mesta pa živijo slabše tudi zaradi študentskih namestitev, saj pomenijo pritisk na najemni trg in nižajo kakovost. Če se bodo mehanizmi, kot so javni študentski domovi, tudi začeli krčiti, kar se že dogaja, se bo krepila odvisnost od družinskih vezi in krepila se bo neenakost.«