Yun Liu: Gre za vrednote življenja, ne pa, od kod si

Kitajska gospodična že 13 let živi v Ljubljani, kjer dela v turizmu. Sem se je preselila po tem, ko je v času študija na Škotskem spoznala svojega moža, Slovenca.
 

Odraščali ste v Pekingu, zadnjih 13 let pa živite v Ljubljani. Zelo različni mesti.

Ljubljana je zelo majhna, čisto nasprotje Pekingu, a mi je to všeč, ker je mirna in tiha. Ko sem se preselila sem, sem si želela izkusiti nekaj novega. Ko sva se z možem odločila za družino, sva želela živeti tam, kjer je eden od naju domačin. Tako sta bili dve možnosti: Kitajska ali Slovenija, ki pa je bila Škotski bliže. Rekla sva si, da poskusiva tukaj. Zanimivo je opazovati lastno transformacijo iz popolnega tujca do poldomačina.
 

Kaj je bilo za vas ob prihodu še posebej novega?

Zame je bil to popolnoma drugačen svet zaradi jezika, ki je ključen. Ko sem prišla, sem se začela učiti slovenščino, in to je bil tudi moj začetek vstopanja v lokalni prostor. Zdaj veliko razumem.
 

Kaj pa kulturne razlike?

Ker sem prej nekaj let živela na Škotskem in tako že bila nekaj časa v Evropi, zame prihod v Slovenijo v tem pogledu ni predstavljal velike spremembe. Meja je bila jezik, ne kaj drugega. Seveda pa, ko prideš nekam na novo, potrebuješ čas, da si zgradiš socialni krog. Drugače je, če v okolju odrasteš ali če vanj vstopiš odrasel, ker težko spleteš socialne vezi.
 

Je pa lahko osvežujoče priti v nov kraj, kjer človek nima zgodovine?

Seveda, vendar ne čutiš identitete tega mesta, ker tukaj nisi odraščal. Cenim, da imam prijatelje, ki so Ljubljančani in mi veliko povedo o mestu in perspektivi domačinov. Ne bi pa nikomur svetovala, naj pride sem živet, saj je priložnosti za tujce premalo, razen če imaš resnično dober razlog in si lahko neodvisen. Slovenščina je zelo težka. Ljudje so zelo prijazni, a življenje ni enostavno. Za študente je seveda drugače.
 

Imate zdaj tu že dobre prijatelje?

Imam. Zdaj je, ker sem tukaj že toliko let, moj dom Ljubljana. Sem pa potrebovala nekaj časa, da sem tu spoznala ljudi. Slovenci ne spregovorijo prvi s tabo, sam moraš pristopiti do njih. A ker je mož domačin, mi ni bilo treba začeti iz nič. Drugače je, če imaš tu družino.
 

Pravite, da vas je že Škotska pripravila na življenje v Evropi?

Pravzaprav niti ne morem reči, da sem to potrebovala, saj nisem doživela nobenega kulturnega šoka. V Pekingu sem imela prijatelje iz tujine, moj učitelj angleščine je bil iz Kanade, delala sem za tuja podjetja. Mogoče so bile zame nove kakšne podrobnosti iz vsakdanjega življenja.
 

Kako danes doživljate Peking?

Odkar sem se leta 2001 odselila, se je dramatično spremenil. Razvil se je v resnično množično mesto, z veliko prometa in v katerem potrebuješ veliko časa, da prideš z enega konca na drugega. Vsakdanje življenje je postalo veliko bolj intenzivno. Če bi se zdaj vrnila v Peking, bi verjetno več zaslužila, a življenje ne bi bilo enostavno. Prav tako za doseganje kakovosti življenja v primerjavi z Ljubljano tam potrebuješ veliko več denarja.
 

Bi za življenje v Pekingu zdaj potrebovali drugačno fizično in mentalno kondicijo?

Fizična kondicija ne bi bila problem, saj sem v boljši formi kot prej. Vendar pa mentalno nisem več pripravljena. Ne maram kaosa, temveč mir.
 

Zdaj delate v turizmu, kakšni so odzivi obiskovalcev Slovenije?

Večina, ki jih prihaja iz Kitajske, jih poudari, kako je majhna. Cela Slovenija ima približno toliko prebivalcev kot eno okrožje Pekinga. A ne glede na to, da je majhna, imamo praktično vse: morje, reke, gore, doline … V zelo strnjeni obliki so zastopane skoraj vse mogoče krajine. Alpe so med kitajskimi turisti zelo priljubljene. Zaradi zimski olimpijskih iger smo postali bolj popularni, ljudje vedo, da imamo v Sloveniji dobre smučarje. Všeč sta jim umirjenost in kakovost življenja.
 

Ostanejo krajši čas?

V Sloveniji so skupine kitajskih turistov v povprečju 1,5 dneva, ker je premajhna, da bi ostali dalj časa. Slovenija je zanje nova destinacija, to je nov turistični trg. Zahodna Evropa je še vedno bolj popularna.
 

Kaj pa je vam v Ljubljani še posebej všeč?

Poletje v središču mesta, ker se veliko dogaja – festivali in koncerti ali pa samo to, da se dobiš s prijatelji. To sproščeno obdobje imam zelo rada. Sicer pa smo z družino precej lokalizirani. Otroka hodita v lokalno šolo, za nas ni velikih razlik kot za domačine.
 

Se v mestu ne počutite kot tujka?

To je še vedno mogoče čutiti, drugačna sem že na pogled. Ljudje me bodo vedno videli drugačno in temu se ne morem izogniti. Traja pa nekaj časa, da se sam udomačiš. Ta težji del sem dala skozi in zame ni več velikih razlik v primerjavi z domačini. Mogoče imam manj prijateljev kot lokalni prebivalci, a drugih velikih razlik ni.
 

Praznujete dve novi leti?

Vsako leto. Otroka spoznavam tudi s kitajsko tradicijo. Prvo, kar bi jim rada predala, je jezik, saj če primerjam kulturi med sabo, ni velikih razlik. Gre za vrednote življenja, za kar pa ni pomembno, ali si Kitajec ali Slovenec, torej, od kod si. Odvisno je, kdo si in kaj v tem smislu prenašaš na svoje otroke. Prek kitajskega jezika pa se lahko veliko naučijo o mentaliteti na Kitajskem. Ko tam na primer srečaš starejšo osebo, je nikoli ne nasloviš z imenom, ker je to zelo nevljudno. Vedno jim moraš reči teta ali stric. Razložim jima takšne podrobnosti.