»Tudi takrat so govorili, da so mladi pasivni, pa se je zgodilo leto 1968«

Raziskovalka mladine je bila študentka na filozofski fakulteti, ko so se pred pol stoletja tudi v Ljubljani začeli študentski protesti. »Zame je to bila vzporedna fakulteta, socializacija v lastni režiji,« se leta 1968 in nekaj naslednjih spominja profesorica na fakulteti za družbene vede. »Morda malce romantiziram, ampak vendarle …«

Študenti iz študentskega doma v Gerbičevi ulici, ki tam stoji še petdeset let po znamenitem letu, so se zbrali na posebni skupščini in se dogovorili za protestno zborovanje na začetku junija 1968. To je bil odgovor ljubljanskih študentov na odločitev sveta študentskega naselja, v katerem so dvignili stanarino za bivanje v domu za skoraj polovico - s 65 na 90 takratnih dinarjev -, in hkrati sprejeli odločbo o izselitvi študentov iz dveh blokov v času počitnic, da bi študentske sobe lahko oddajali turistom. »Povsod so se študentska gibanja začela z zelo zasebnimi ali sindikalnimi zahtevami, ki so pozneje prerasla lokalnost,« razmišlja Mirjana Ule. Tudi tri leta pozneje, ko so leta 1971 ljubljanski študenti zasedli filozofsko fakulteto, je bila, takrat kot podiplomska študentka, zraven.
 

Kako ste doživeli protestna leta okoli 1968.?

Vstop na univerzo je bil zelo pričakovan in pomemben. To je bil tudi čas, ko smo ženske tja bolj množično vstopale. Čutili smo potrebo po znanju, druženju, po svobodi, skupnostnem življenju, in vse to je obetala univerza. Toda s študentskim gibanjem je postal pomemben tudi čas zunaj predavalnice. Spontano smo organizirali predavanja, debate, organizirali smo diskusijske skupine. Nekateri so sicer malce zviška gledali na študentska gibanja, taki so bili tudi med študenti, toda zame je bila to pomembna socializacija v lastni režiji. Po diplomi sem se leta 1971 kot mlada raziskovalka zaposlila na FSPN, današnji fakulteti za družbene vede, in takoj ko sem tam končala delo, sem vsako popoldne odhitela na filozofsko, da med zasedbo fakultete ne bi česa zamudila. Spomnim se te zavezanosti, kar se je tam dogovorilo, smo vzeli silno resno. Predvsem nas je gnala potreba, da sooblikujemo družbo, v kateri živimo. Zdeli smo se pomembni sami sebi in hoteli smo biti slišani. In čeprav nismo živeli v času elektronske družbe, so se informacije hitro širile. Spremljali smo proteste v ZDA proti vojni v Vietnamu, osvobodilna gibanja v Afriki, protipsihiatrično gibanje v Italiji. Solidarnost, povezanost, skupnost, potreba po pravični družbi, po enakosti in enakopravnosti, to so bile vrednote, ki so zaznamovale našo generacijo in ki smo jih zahtevali.

Beograjska raziskovalka Sonja Liht je za jugoslovanske proteste dejala, da je šlo za upor zadnje generacije, ki je resnično verjela v socializem, Primož Krašovec zapiše, da je leto »'68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda«. Je bilo gibanje v takratni Sloveniji proti socializmu ali za spremembe znotraj socializma?

Hoteli smo drugačen socializem. Številna načela, ki smo jih mi zagovarjali, so bila sicer univerzalna, in to v vsakem centru, ne glede na to, ali je šlo za Vzhod ali Zahod, nato pa se je na lokalni ravni poskušalo kaj spremeniti. Če primerjamo Vzhod in Zahod, je bila na Vzhodu večja potreba po liberalnih načelih, osebni pobudi, malce popraviti socializem, medtem ko je bila na Zahodu potreba po več socializma, proti potrošniški družbi in kapitalizmu. Nekatera splošna načela so se lokalno poskušala prilagoditi. Misli globalno, deluj lokalno, bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče, zasebno je politično – ta gesla smo zelo čutili. Rekla bi, da je bil to kulturni, ne samo politični upor, hkrati je šlo za prvi in zadnji generacijski upor. Upor mladih proti odrasli družbi, takšni, kot je bila.
 

Zakaj se je po vašem zgodil prav takrat?

Rekla bi, da se je upor pripravljal desetletja po vojni. Odrasla družba je bila po vojni zdesetkana in razbita. Začeli smo graditi novo družbo in pri tem smo mladi dobili priložnost. Številčno nas je bilo veliko, bili smo prva generacija, ki je dobila prosti čas in ni bila vpeta v delo. Bili smo prva generacija, ki so ji starši rekli, naj se briga za šolo, prva generacija, katere posebnost je bilo učenje, in zato smo začeli dobivati posebno generacijsko zavest: mi smo mladi in smo drugačni od odraslih, zato hočemo živeti po svoje, predvsem pa hočemo sodelovati in družbo soustvarjati. Ko sem to obdobje pozneje analizirala, se je pokazalo, da so številni avtorji v 60. letih govorili, da so mladi pasivni, da jih zanimajo samo glasba in obleke. Tudi takrat so torej govorili, da so mladi pasivni, pa se je zgodilo leto 1968. Z glasbe je hitro preskočilo na politične upore.
 

Če ste imeli leta 1968, kot pravite, globalne zahteve po pravičnem svetu, imamo petdeset let pozneje globalno družbeno ureditev.

Toda globalizacija je šla po drugi poti, povsem stran od zahtev študentskega gibanja. Ni šlo za globalizacijo vrednot, ki smo jih takrat zahtevali, ampak za globalizacijo drugih vrednot, in sicer kapitala, profita, individualne pobude, individualnih možnosti, ne pa enakih možnosti za vse, svobode in pravičnosti. To, kar smo kot študenti zagovarjali, so temeljne človeške vrednote, ki edine lahko vodijo v dobro družbo in kakovostno življenje. Tudi današnje raziskave kažejo, da so ljudje veliko bolj zadovoljni z življenjem v družbah, v katerih so enake možnosti. Ljudje niso srečnejši v družbah, ki so najbogatejše po BDP, ampak v družbah, ki so bolj egalitarne.Te družbe so tudi bolj pravične.

Bi potemtakem današnjo družbeno ureditev lahko razumeli tudi kot neuspeh študentskega gibanja?

Gibanja sama po sebi ne morejo spremeniti sveta, če se ne povežejo širše in se hkrati vežejo na strukturne spremembe. Centri oblasti in moči so bili močnejši, zato so študentska gibanja zatrli na različne načine. Zaznali so, da mladi ustvarjajo neke vrste vzporedno družbo, in to je bilo treba zatreti. Še v 80. letih, ko sem študirala v Zahodni Nemčiji, so mladi tam vzpostavljali vzporedne šole, vrtce, oblike skupnostnega bivanja in skupnostnega življenja. Pri tem jih ni gnala potreba po imeti veliko in še več, ampak potreba po biti in delati skupaj. In tudi to oblastem ni bilo po godu. Navsezadnje se je tudi z elektronsko industrijo razgnalo vrstniško druženje mladih, potisnilo se jih je nazaj v otroške sobe, da se danes družijo le posredno. V 90. letih so družbe šle povsem v drugo smer, in dobili smo spoj neoliberalizma s konservativizmom. Mlade so potisnili nazaj v družine. Pri nas takšnih statistik ni, toda podatki iz Nemčije so zgovorni; v 70. letih so mladi odhajali od doma v povprečju stari 17 let, danes odhajajo že polovico starejši. To je velika sprememba v generacijskih razmerjih.
 

V slovenski študentski organizaciji zdaj pravijo, da se zavzemajo za uresničevanje in varovanje interesov vseh študentk in študentov.

To je organiziranje od zgoraj navzdol, ki pomeni neke vrste pasivizacijo študentov. Toda mi smo se organizirali od spodaj navzgor, nihče drug nas ni, in čutili smo potrebo, da vzamemo stvari v svoje roke. Danes je prostor za organizacijo od spodaj navzgor veliko bolj zaprt. Tudi če se mladi organizirajo, niso slišani. Obstajajo sicer spletna omrežja, toda ta so v lasti zasebnih podjetij, zato so to večinoma manipulacije. Mi smo imeli ta skupnostni prostor, medtem ko bi bilo danes treba ta prostor najprej zahtevati, šele nato ga je mogoče napolniti z vsebino. Vsekakor pa je danes čas za vrednote, ki smo jih mi zagovarjali kot študenti. Upirati se potrošniški družbi in kapitalizmu je bilo v 70. in 80. letih sicer nekaj drugega, saj še nista bila tako zrela v smislu ekscesov, kot sta danes. Toda svet bi bil drugačen, če bi se uresničilo vsaj nekaj zahtev študentskega gibanja. Tako globalizacija kot individualizacija sta se danes izrodili. Šlo je v smer vsak je svoje sreče kovač, vsak je sam kriv za svojo nesrečo. Mislim, da je sprememba nujna, toda ne z nekaj posamezniki, ampak skupnostno. Marginalizirane skupine so lahko močne samo skupaj. Spet bo treba obuditi skupnostno delovanje in solidarnost, toda ne kot pomoč ubogim, ampak kot moč v skupnostnem delu in deljenju.


 

Štirideset let po zasedbi filozofske fakultete v socialistični državi se je v kapitalistični zgodila druga. Kako ste jo videli?

Pomembno je bilo povezovanje, ki se je tam dogajalo, in predvsem povezovanje več generacij, od študentov do zaposlenih na fakultetah. Vsake toliko časa smo bili tudi priča protestom študentov kot opominu, kam kot družba drvimo, toda politika in mediji jih omalovažujejo. Da pa se bo iz protestov oblikovalo kaj večjega, se mora nekaj stvari ujeti, toda kot je dejal sociolog Parsons, mladi ne morejo biti predolgo tiho.