»Stvari je treba kdaj obrniti na glavo, da bi videli, v kako absurdnem svetu živimo«

Kot članica kolektiva »ne več tako mladih entuziastov«, kot opiše društvo Ena banda, raziskuje javni dolg. Zanima jo, kako ta vpliva na socialne sisteme, države in predvsem ljudi. Ajda Pistotnik govori o sistemu, ki ga dolg poganja, in v katerem je temu podrejeno vse, tudi čas.
 

Dolg na prebivalca MOL je lani znašal 624 evrov. Če si sposodim naslov knjige Maje Breznik in Rastka Močnika, kdo komu dolguje?

Na ravni države je dolg na prebivalca približno 15 tisoč evrov. Ne da se sicer kar tako primerjati ekonomije gospodinjstev, občine in države, toda ko govorimo o javnem dolgu države, je, denimo, treba vedeti, da ima naša država okoli 50 milijard evrov premoženja in da njen BDP znaša približno 40 milijard. To je sicer nemogoče preslikati na lokalno raven, saj občine nimajo toliko premoženja. Ljubljana kot največja ima med njimi največji priliv v proračun, kar pomeni, da je lahko veliko bolj zadolžena. Trend pa je, da so občine v splošnem vse bolj zadolžene. Je pa pri tem ključno vprašanje, zakaj se zadolžujejo. Je to zato, ker njeni prebivalci bolje živijo, saj se denar namenja za javno infrastrukturo, kot so obnova dotrajanih vrtcev in zdravstvenih domov, javni prevoz, zelene površine, ali pa gre za nepremišljene projekte, kot so krožišča, razno razni mostovi in stolpi ali pa Stožice, ki še danes niso povsem končane? Veliko zgodb je krožilo o tamkajšnjih izkoriščanih migrantskih delavcih, mesto pa se je zanje zelo zadolžilo.      
   

Ali legitimnost, ki jo na volitvah dobi lokalna ali pa tudi državna oblast, vključuje tudi mandat za zadolževanje?

Oblast dobi mandat za odločanje. Mi lahko protestiramo, pišemo peticije, organiziramo okrogle mize, toda oblast je tista, ki odloči, kaj bo upoštevala, če sploh, in v kolikšni meri. Pri javnih financah je podobno. Je pa treba vedeti, da vsakokratna oblast deluje v okviru sistema dolga in ta je v naprej postavljen, tako da je manevrski prostor močno zožen.   
 

Ko ste analizirali slovenski javni dolg in politike, ki so se sprejemale, ste med drugim zapisali, da smo imeli v času krize štiri vlade, ki pa so sprejemale podobne ukrepe in četudi Slovenija ni podpisala memoranduma, kot so ga, denimo, Grčija, Španija, Irska in Portugalska, je sprejemala politike, kot bi bila tudi pri nas trojka.

Nismo potrebovali trojke, saj mi očitno dobro vemo, kako je treba izpolniti navodila. Nam je bilo potrebno samo pokazati smer, in to je bilo dovolj. In vse mednarodne institucije, od IMF, evropske komisije do OECD, kar je podpirala tudi Banka Slovenije, so bili promotorji istega, njihova priporočila so bila povsem identična. Problematično je tudi, da so enaka za vse države, čeprav se te med saboj lahko zelo razlikujejo. IMF nas je, denimo, opozoril, da imamo preveč šol, na kar so odgovorili na pedagoškem inštitutu, toda v Bolgariji so to izpeljali. Zaprli so kar nekaj šol in zdaj se morajo nekateri otroci voziti tudi več 50 kilometrov stran, pri čemer nikogar ne zanima, ali sploh pridejo v šolo in kako pridejo, kot tudi ne, kaj zaprtje šole pomeni za določeno lokalno okolje. Problem je, da se družbe, razvoj poskuša razumeti skozi računovodske kriterije. 

Ko govorimo o družbi in razvoju, se mi zdi vredno omeniti, da je ekonomist Franček Drenovec izračunal, da gre 30 odstotkov porasta našega dolga pripisati velikemu znižanju davka na dobiček pred krizo. Torej bi danes lahko imeli za tretjino nižji javni dolg, če ne bi tako favorizirali dobička pred družbenim razvojem. Družba je čedalje bolj nepravična in neenaka. To se vidi tudi pri tem, komu se dolg lahko odpiše in komu ne. Povsem vsakdanja praksa ga je odpisati podjetjem, toda igra se spremeni, ko je govora o odpisu dolga posamezniku, kaj šele državi. To je vsekakor sistem, ki deluje predvsem za kapital.


 

V kolumni za Radio Študent ste razmišljanja o svobodnem mestu povezali z vprašanjem vladavine ekonomije dolga. Toda če gre za proizvajanje zadolženega človeka, kot pravi italijanski sociolog Maurizio Lazzarato, ali je potemtakem sploh mogoče govoriti o svobodi?

Svoboda je vsekakor pod vprašajem, in s tem tudi prostor, v katerem živimo. Mesto, ki je obdano z obzidjem, se lahko zdi varno pred zunanjostjo, toda hkrati obzidje tudi deluje navznoter. Podobno je pri zadolženosti. Če govorimo o zadolženosti gospodinjstev in o javnem dolgu, to vsekakor pomeni, da nismo več svobodni. Naša delovanja so namreč podrejena dolgu in temu, kaj nam ta nalaga. Na ravni posameznika to pomeni, da se začne ukvarjati s tem, kako bo dolg odplačal, vse je podrejeno tem novim pogodbenim razmerjem, novi življenjski disciplini dolžnika, tudi naša prihodnost.
   

Toda zakaj se zdi, da v ta razmerja ne podvomimo?

Prav to je neverjetno. Vsi smo zadolženi in brez dolga ne moremo funkcionirati. Da si lahko kupimo stanovanje, avto, večji televizor, nekateri celo zato, da lahko pokrijejo nujne življenjske stroške, se je treba zadolžiti. Denar si sposoja tudi država. Dolg je normalizacija družbe, neka stalnica, ki se je sploh ne prevprašuje. Toda ko smo zadolženi, nimamo več svobode odločanja. Svoj čas in misli smo prisiljeni preusmeriti v finance. Prisiljeni smo zaslužiti več ali imeti dve službi, delati popoldne na črno, ali pa nas deložirajo, odklopijo elektriko, saj je vse povezano z dolgom.

Toda računovodsko razumevanje državnega proračuna je zelo ozko razumevanje delovanja družb. Tako smo v stanju, ko je ministrstvo za finance tisto, ki odloči, ali je nek zakon sprejemljiv ali ne. Temu nekateri pravijo vladavina financ. Toda če obrnemo stvari na glavo, kaj bi bilo, če bi bilo, denimo, ministrstvo za zdravje tisto, ki bi povedalo, ali je nek zakon sprejemljiv ali ne? Ali ni zdravje univerzalno, vsi ga potrebujemo, torej se strinjamo, da je nujno za kakovostno življenje. Toda kljub temu se naš javni zdravstveni sistem počasi utaplja. Zakaj to ni prioriteta? In kaj sploh je prioriteta? Nov policijski top, Magna? Stvari je treba kdaj obrniti na glavo, da bi videli, v kako absurdnem svetu živimo. Treba se je pogovarjati o javnih financah, ki očitno določajo prioritete naše družbe. Vlada in ministrstva morajo razumeti demokracijo tudi kot proces vključevanja, participacije in diskusije. Državni proračun ni samo računovodski izračun prihodkov in izdatkov, ampak pomeni predvsem, kako živimo ljudje in kako bomo živeli. Papir lahko prenese vse, ljudje in okolje pač ne. 
 

Je od-rast kot politično gibanje, ki opozarja na problem neskončne rasti na končnem planetu, lahko alternativa sistemu, ki temelji na dolgu?

Kriza je v središču vseh politik in medijskega diskurza. Kot posameznik je zelo težko izstopiti iz sistema, zato je treba sistemska vprašanja in krize naslavljati sistemsko, predvsem pa kolektivno, se spraševati in iskati odgovore. Prav to se počne v okviru koncepta in gibanja za od-rast. To je poziv k dekolonizaciji družbenih predstav. Od-rast ima namerno provokativno ime, saj dvomi tudi v sam indikator razvoja, kot je BDP, o dolgu pa razmišlja skozi ekonomijo dolga. Tako se spodbuja revizijo, pregled javnega dolga, kako ta vpliva na ljudi in okolje, kar je ključno. Podatki so potem javno dostopni, razumljivi, zato gre tudi za demokratizacijo znanja, ki je zdaj rezervirano za ekonomiste in ozek krog ljudi. Treba je namreč nasloviti sistem, ki se mu reče kapitalizem, ker izkorišča družbe, ljudi in planet. To bi lahko vzpodbudilo mobilizacijo družbe, katere cilj bi bil nov, drugačen ekonomski sistem, ki bi bil pravičnejši.