Skrivni vrt sredi mesta

Za gradbiščno ograjo in malce majavimi vrati, na katerih je na leseno desko z modrimi črkami napisano Onkraj gradbišča, se v središču mesta razprostira skrivni vrt. Visoka drevesa od spodaj zakrivajo pogled na okoliške stavbe. Od tam je videti, kot da mesta ni.

»Ko smo pred desetimi leti začeli vrtnariti, je bila platana čisto majhna,« je Urška Jurman, ko je stala sredi mestnega vrta, pokazala na drevo, ki danes meri nekaj metrov. »Posadili smo dve sadni drevesi, ostala so samonikla,« je nadaljevala. »Ker smo prišli kot začasni obiskovalci, smo večino rastlinja, ki je že bilo tu, pustili, da raste naprej,« je pripovedovala o začetkih pred desetimi leti. Takrat so na pobudo Kulturno-umetniškega društva Obrat, katerega članica je, in s pomočjo zavoda Bunker ter okoliških prebivalcev na opuščenem zemljišču ob Resljevi cesti začeli vzpostavljati skupnostni urbani vrt. »Verjamem, da je v tem delu mesta stopinja manj zaradi tega koščka zelenja.« Polonca Lovšin, prav tako članica Kuda Obrat, je med tem pospravljala veje, ki jih je polomil nedavni veter. »Bližina tega zelenega prostora,« je dodala, »je tudi med korono prišla zelo prav.«


 

Nekaj malega za na mizo

Med bujnim rastjem, ki se skriva za vhodnimi vrati, je bilo mogoče opaziti posamezne grede, na katerih so bila zelišča, paradižnik, solata, levo od vhoda je nekaj otroških igral. Na sredi je s kamenjem obdano ognjišče, ob njem pa nekaj lesenih desk, sestavljenih v klopi. Nekje je bilo videti tablo z napisom Skupna greda. Desetletje po zasedbi mirujočega gradbišča, ki so ga sprva zapolnili z vrtički, na njem zdaj prednjačijo drevesa. »Zaradi veliko sence, ki na marsikateri gredi onemogoča vrtnarjenje, bo treba premisliti o smiselni rabi tega prostora,« je menila Polonca Lovšin. »S tem, kar si tu pridelamo, se ni mogoče samopreskrbeti,« je dodala Urška Jurman, »toda nekaj malega, kar si sam pridelaš, lahko postaviš na mizo. Še pomembneje pa je, da to ostaja odprt prostor, čeprav za zaprtimi vrati, na katerem se dogajajo tudi delovne akcije in okrogle mize, to je prostor, ki ni potrošniški.«


 

Pravila

Na zemljišču nasproti glavne železniške postaje, ki meri tisoč kvadratnih metrov, je bila predvidena gradnja stanovanjsko-poslovnih objektov. Toda gradbinec Energoplan je v času zadnje gospodarske krize končal v prisilni poravnavi, medtem pa je z ograjami obdano območje samevalo. Leta 2010 so ga začeli oživljati. Sprva so zemljo obdelovali prebivalci tudi iz drugih koncev mesta, danes, kot je povedala Polonca Lovšin, prihajajo predvsem iz okolice.

Vsako novo leto začnejo s skupnim sestankom, na katerem se pogovorijo tudi o tem, ali je to projekt, za katerim še stojijo. »Doslej smo ga podprli.« Onkraj gradbišča ima, kot je dejala Urška Jurman, tudi svoj pravilnik, ki ga prilagajajo iz leta v leto. »Cilj je, da se ljudje na skupnostnem vrtu dobro počutijo, da lahko rešujejo probleme in ne, da bi jih bilo strah, kdaj bodo prekršili katero pravilo.« Vsak od članov Onkraj gradbišča, ki jih je trenutno nekaj deset, na leto prispeva 20 evrov, s čimer pokrijejo stroške delovanja vrta, kot so nakup zemlje ter razna popravila. Vsakoletni podpis pristopne izjave je tudi pogoj za udeležbo in pridobitev ključa za dostop na lokacijo. Vrtičkarji vsako leto volijo organizacijski odbor, ki koordinira dejavnosti in delovne akcije. »Hitro se lahko zgodi, da začne vsak obdelovati svoj vrtiček,« je pripomnila Polonca Lovšin, »zato je treba ves čas graditi zavest o skupnem«.



Urška Jurman je strnila pomisleke, ki so se nabrali v desetletju delovanja: »Pričakovali smo več samoiniciativnosti ljudi in hkrati si nismo predstavljali, da bomo kot pobudniki imeli toliko dilem o lastni vlogi.« O tem, je dodala, so veliko premišljevali. »To, da smo še vedno vpleteni, sprejemam kot dejstvo, in ne neuspeh. Izkazalo se je, da je naša vloga pomembna, če hočemo, da to ostane prostor, ki ni namenjen samo vrtovom.«
 

Formalizacija

Od mestne uprave je ekipa leta 2010 najprej dobila dovoljenje za brezplačno uporabo občinskega zemljišča za dva tedna, kolikor je trajal program Vrt mimo grede festivala Mladi levi. Nekaj mesecev po tem, ko so opuščeno gradbeno jamo spremenili v vrt, so z ljubljansko občino podpisali prvo enoletno pogodbo o brezplačni rabi. Odtlej vsako leto podpišejo novo. V njej je vsakokrat zapisano tudi, da morajo prostor zapustiti takoj, ko bo občina našla kupca za zemljišče. »Če nas je to na začetku obremenjevalo, smo zdaj tu že tako dolgo, da se zdi dejstvo, da bo slej ko prej treba oditi, nekje zelo daleč,« je dodala Polonca Lovšin.


 

Meje

Na pobudo Mreže za prostor, ki povezuje nevladne organizacije in lokalne pobude na področju urejanja prostora, so leta 2018 v zakonu o urejanju prostora vzpostavili osnovo za začasno rabo. Ta sicer med drugim ne sme biti v nasprotju s strateškimi odločitvami v razvojnih aktih države in občine. In čeprav je začasna raba dobila sistemsko mesto, po besedah Urške Jurman skupnostno naravnanih primerov začasne rabe v glavnem mestu ni prav veliko. »Sprva je bilo za kaj takega dovolj delovanje v javnem interesu, zdaj pa moraš imeti formalni status organizacije v javnem interesu, kar začasno rabo pravzaprav omejuje,« je dejala. »S tem, da je praksa vključena v zakonodajo, gre za pripoznanje in sistemsko omogočanje začasne rabe prostora kot legitimne prostorske prakse, ki ima lahko širše pozitivne učinke. Z določanjem pogojev za njeno prakticiranje zakon postavlja pravni in s tem transparenten okvir za njeno prakticiranje, toda hkrati jo omejuje, predvsem njeno spontanost.«