Roman Dobnikar: Individualni šport dojemam kot klasično glasbo

Roman Dobnikar na Petrolu opravlja različne menedžerske funkcije od leta 1995 dalje, leta 2016 pa je ta veliki športni entuziast postal predsednik Atletske zveze Slovenije (Azs). Napoveduje, da se bodo slovenski atleti z evropskega prvenstva v Berlinu vrnili z medaljo.

Koga ste imeli v mislih, ko ste včeraj na svojem facebook profilu zapisali, da ste ljudje v atletiki »znani po tem, da se ne znate nikakor pohvaliti«?

Predvsem sem mislil nase in ostale funkcionarje v Azs, ki imamo zelo radi šport, smo pravi entuziasti, a se za razliko od ljudi bolj tržno usmerjenih športih ne znamo promovirati.

Ni prav beseda entuziast včasih varljiva: po eni strani pomeni velikega ljubitelja, po drugi strani pa ima v športnem svetu tudi negativen, amaterski prizvok.

Se zelo strinjam. Profesionalni šport je enosmerna ulica. Ni časa za več dejavnosti. Vseeno moramo športni funkcionarji delati več stvari, medtem pa moramo razumeti, da je naša naloga, da športniku omogočimo nemoteno ukvarjanje z disciplino, v kateri je najboljši.
 

Pogosto najdete čas za tek, ki vam, kot ste večkrat poudarili, pomeni predvsem zdravje?

Najdem, danes zgodaj zjutraj sem, denimo, pretekel – ni me sram priznati – štiri kilometre okoli lokalnega hriba v Komendi, kjer živim. Tako kot se rad ukvarjam s športom, rad tudi gledam zanimive tekme. Pri moštvenih športih me bolj navdušuje ekipni duh, individualni šport pa dojemam kot klasično glasbo. Poistovetim se zvezdniki, pozoren sem na vsak gib, skušam razumeti, kaj vse morajo ti ljudje znati.


 

Po Ljubljani kdaj tečete?

Vsak dan se vozim v službo, zato se s športom raje ukvarjam doma. Sem pa že šel v Tivoli ali na Rožnik, ki sta med Ljubljančani izjemno priljubljena.
 

Gresta zdravje in profesionalni šport res z roko v roki?

Gresta. Ljudje imamo radi zglede in profesionalni športnik je s svojim zdravim načinom življenja dober zgled. Povsod obstajajo nezdravi ekstremi, vendar sem prepričan, da športnik lahko najde ustrezno kombinacijo in pride skozi kariero dokaj nepoškodovan. Odličen primer je Tina Maze. Njen partner in atletski trener Andrea Massi jo je dobro poznal in ni pretiraval, zato ni bila nikoli resneje poškodovana. Če najdeš pravi odnos med umom, željo in treningom, si lahko zvezda.

Letos po dolgem času ni bilo Velenjskega mitinga. Kdaj ga lahko spet pričakujemo?

Lokalni odbor se je odločil, da si privošči enoletni oddih, verjetno so zbrali premalo denarja od lokalnih sponzorjev, saj jim je Azs namenila toliko denarja kot vsa leta prej. Tudi v Ljubljani se je to zgodilo.
 

Ljubljanski oddih je trajal malenkost dlje kot eno leto. Deset let, približno.

Se strinjam.
 

Se bo to kmalu spremenilo? Nov atletski center v Ljubljani naj bi dobili do konca leta 2020.

Z vodstvom ljubljanske občine sem se že dogovoril, da se velika tekma vrne v Ljubljano, ki bo poleg novega stadiona naposled dobila tudi dvorano s krožno stezo.


 

Če bi lahko izbirali, kaj bi imeli raje: kmalu dokončati zelo ambiciozen projekt »atletika v vsako slovensko občino« ali se iz Berlina vrniti z zlato kolajno?

Raje bi šel postopoma. Do konca tega mandata bi bilo lepo imeti atletska društva v vsaj polovici vseh občin. Načrtno gledamo, kje so sive lise. Največ dela nas čaka na Primorskem in vzhodni Sloveniji. Na EP pa si želim dobrega rezultata.

In to je?

Kolajna.