Ozelenitev Vodnikove

Ljubljana – Vodnikova je tista šišenska cesta, po kateri se v mesto in iz njega zliva precejšen del dnevnega prometa – ne samo iz mestnih četrti. Žal gre za staro dvopasovnico z omejeno prepustnostjo, posledica česar so vsakodnevni prometni zamaški.

Ljubiteljski predlog ureditve Vodnikove od začetka, pravzaprav od ulice Na jami, do obvoznice, je pripravila lokalna pobuda Uredimo Vodnikovo. Domačina, urbanista Marko Peterlin in Matevž Frančič sta predlog, kako bi bilo mogoče cesto z ne prav velikimi sredstvi revitalizirati iz brezoblične mestne vpadnice v prikupno mestno prometnico, predstavila tako občanom kot ustreznim mestnim službam.

Podžupan Janez Koželj je potrdil, da so v MOL predlogu prisluhnili in avtorje napotili na LUZ. Rešitve so po njegovih besedah zelo dobre, sprejemljive, realistične in jih bo večinoma moč vključiti v projekt. Dodal je še, da gre za dober primer, kako se stvari lahko hitro uredijo, če si zaupamo.

Peterlin in Frančič s svojim predlogom ohranjata enotno 6-metrsko širino vozišča, za avtobuse primerne tri metre v vsako smer. Vodnikova je večinoma zelo široka; razen dveh 2,8-metrskih ožin so vozišča sedaj prav avtocestnih širin, tudi več kot štiri metre.

Na škodo pešcev in kolesarjev, jasno. S svojim predlogom umirjata promet, uvajata tri »trge« (pri Vodnikovi domačiji, pri gasilskem domu v Zgornji Šiški in pri koseški tržnici), na drugih širitvah pa predlagata ozelenitev in več urbane opreme, zmanjšala pa bi čezmerno oglaševanje. Z začetkom (sedaj enosmerne) Vodnikove med Tržno in Na jami se tokrat niso ukvarjali; tudi zato, ker je nekako urejena.

Vodilo predloga je varnost za vse udeležence, kar pomeni udobne pločnike, ki bi si jih enotno delili pešci in kolesarji, ki sedaj vijugajo z vozišča na pločnik in nazaj, kakor je pač zarisano. Sedanja širina prav kliče dirkače, da preizkušajo svoje (ne)sposobnosti, ožje vozišče jih zna že samo po sebi ustaviti. Dodatna ovira bi bila avtobusna postajališča – vsa štiri na vozišču.

Križišče Šišenske in Vodnikove je posebej v popoldanski konici praviloma celi dve uri zatrpano. Tu prave rešitve še ni. Ker sta urbanista za izhodišče vzela premiso, da posega v zasebna zemljišča ne bi bilo, rešitev tudi ni mogoča. Morda – in tu je narejena edina izjema – s pasažo za pešce in kolesarje skozi gospodarsko poslopje na vzhodni strani Vodnikove pred križiščem s Šišensko?

Drugi dve sedanji ožini na obeh straneh Scopolijeve pa sta pravzaprav le vizualni, ker je vozišče tam tako široko kot drugod. Z njegovim zožanjem bi tudi za pešce in kolesarje bilo znosno dovolj prostora. Ne pa za razmetavanje.

Z zasaditvijo cvetočih in zelenih dreves na širokem delu bi resda izgubili za desetino tamkajšnjih parkirnih mest, pridobili pa bi prijetno okolje, pravzaprav vaški zgled. Končno so prav tam tudi še žive kmetije. Pri bolnišnici in pod Galetovim bi parkirna mesta umaknili s pločnika, ker sedanja ureditev pač nikamor ne vodi. Posebnost ljubiteljskega projekta je trg pri Vodnikovi domačiji, kjer Marko Peterlin in Matevž Frančič predlagata podobno ureditev, kot jo poznamo na novi Slovenski.