»​Naš prostor je enako pomemben kot tisti v središču mesta«​

Ko so izmerili cestišče Vodnikove, so ugotovili, da je vozni pas ponekod širok kot na avtocesti, medtem ko je za pločnik prostora le nekaj deset centimetrov. To je bilo eno od prvih opozoril prebivalcev Vodnikove ceste, ko so se pred dvema letoma združili v iniciativo Uredimo Vodnikovo. Vse od takrat so v iniciativi, katere vidnejša predstavnika sta arhitekta Matevž Frančič in Marko Peterlin, ki tudi vodi Inštitut za politike prostora, predlagali ozelenitev te pomembne šišenske ceste in umiritev prometa.
 

Za Vodnikovo cesto sta nekje dejala, da je »ena najzanimivejših ljubljanskih cest s prav posebnim karakterjem«. Zakaj bi jo potemtakem spreminjali?

Matevž Frančič: Ne spreminjamo je, ampak jo izboljšujemo. Vodnikova ima zelo zanimiv karakter, je pestra in živa, na njej se veliko dogaja. Je prava mestna ulica, a potrebuje osvežitev oziroma revitalizacijo.

Marko Peterlin: Poskušamo poudariti njene dobre lastnosti ob upoštevanju novih teženj v urbanističnem in prometnem načrtovanju. Vaški značaj, ki je prisoten na njenem začetku, je prometna ureditev v preteklosti poskušala izbrisati. Ne samo da so cesto ponekod ravnali, ponekod so rušili tudi hiše. Takratno urejanje prostora je bilo izrazito podrejeno avtomobilskemu prometu. In iz vsega tega izhaja naša akcija.

Matevž Frančič: Vodnikova je zanimiva prav zato, ker je pestra. Na njej je cel kup različnih urbanističnih struktur, od zgodovinskih okrog Vodnikove domačije pa do kakovostne modernistične pozidave nasproti športnega parka in tržnice, kjer je tudi lep dvoredni drevored. Ta del ima, kot rečemo, dober profil.

Marko Peterlin: Je pa tudi za današnjo prometno doktrino preširok.

Matevž Frančič: Toda hkrati je dovolj širok, da bi na njem lahko uredili širše kolesarske steze in pločnik.
 

Mestna oblast zdaj načrtuje rekonstrukcijo Vodnikove, v petek je bilo odpiranje ponudb za dela. Med drugim na Vodnikovi obljubljajo več prostora za pešce in kolesarje, nekaj parkirnih mest bo manj in namesto njih drevesa. To gre v smeri vašega predloga. Ali to pomeni, da ga je mestna oblast upoštevala?

Marko Peterlin: Natančnih načrtov še nismo videli, glede na objavljeno v medijih in na spletnih straneh pa lahko rečemo, da je prenova zelo blizu temu, kar smo predlagali. To nas veseli, saj pomeni, da smo bili slišani.
 

Maja letos ste predstavili predloge, nekaj mesecev zatem pa Mol že išče izvajalca za dela. Kako si to razlagate?

Marko Peterlin: Ko smo maja organizirali enega o urbanih sprehodih z namenom, da predstavimo predloge za ureditev Vodnikove, nas je naslednjega dne poklical podžupan Koželj in nas povabil, naj svoje zamisli predstavimo oddelku za gospodarske dejavnosti in promet. Tam smo izvedeli, da je že izbran projektant za načrt prenove, s katerim so nas povezali. Tako smo tudi projektantom predstavili, kakšno Vodnikovo si želimo njeni prebivalci. Ugotovili smo, da so naša razmišljanja zelo blizu. Nismo predlagali kakšne radikalne prenove, ampak umiritev prometa in ozelenitev ceste, opozorili smo, da je treba za pešce in kolesarje ustvariti dobre pogoje. Če bo Vodnikova na koncu tudi resnično takšna, je to vsekakor model, po katerem bi se veljalo lotiti še kakšne ceste v Ljubljani.

Matevž Frančič: To, kar smo predlagali, razumem kot zelo standardno rešitev za mestno ulico zunaj strogega središča mesta. In tako urejenih bi jih lahko bilo v Ljubljani še več.
 

Bi prenova Vodnikove lahko šla tudi v povsem drugo smer glede na sedanjo prakso urejanja prostora?

Marko Peterlin: Seveda, a mislim, da projektanti, ki obvladujejo sodobne trende, sledijo spodbujanju živosti mest in urejanju prometa tako, da se ohranjajo kakovosti prostora in da sledijo njegovemu trajnostnemu urejanju.
 

Kako si razlagate, da so na Molu upoštevali predloge, ki ste jih spisali v iniciativi? Številne civilne iniciative v Ljubljani opozarjajo, da se jih ne upošteva.

Matevž Frančič: Prepričani smo, da je mesto tudi zaradi naših aktivnosti – vsega skupaj jih je bilo najmanj dvanajst − začelo razmišljati o ureditvi Vodnikove in da so jo tako vključili v evropski projekt prenove ulic in kolesarskih stez. Na probleme smo ves čas opozarjali tudi na formalne načine, prek spletnih pobud meščanov, in ves čas smo bili v stiku s četrtno skupnostjo Šiška.

Je bil po vašem torej ključen pritisk od spodaj?

Matevž Frančič: Temu, kar smo počeli, ne bi rekel pritisk, ampak opozarjanje, da je tudi Vodnikova tema.

Marko Peterlin: Lahko je bilo nekaj naključij in smo imeli srečo. Si pa malce domišljamo, da smo to vendarle dosegli s svojimi aktivnostmi in opozarjanjem.

Matevž Frančič: Največja dragocenost takšnih iniciativ za mesto je, da omogočajo odprto debato o problematiki, da imajo ljudje možnost povedati svoje mnenje in da je to tudi slišano. Tako je na koncu rešitev lahko boljša in bolj široko sprejeta.
 

Aidan Cerar z Inštituta za politike prostora je pred kratkim v zapisu o kratki poti od revitalizacije do gentrifikacije ugotavljal, da se ljubljanske ulice hitro spreminjajo in da se proti temu pojavljajo prva znamenja protesta, kot so grafiti. Bi bilo glede na obstoječe razmere nujno, da bi vsaka ulica imela svojo iniciativo?

Marko Peterlin: Vsaka ne, če pa se porodi, je koristno. Nevarnost gentrifikacije, ki pogosto pride z revitalizacijo, je v tem predelu mesta vendarle manj prisotna, je pa treba pomisliti tudi na morebitne negativne posledice. Če bi prenova Vodnikove komu poslabšala kakovost bivanja, to ne bi bilo dobro.

Matevž Frančič: V Ljubljani se z vidika urejanja javnega prostora ukvarjamo mnogo več s strogim središčem, čeprav je Ljubljana veliko več od središča in ljudje živijo tudi na njegovem robu. Prav bi bilo, da so ulice prijetne za bivanje in enakomerneje urejene povsod po mestu.
 

Toda večina, denimo, lanskih in letošnjih investicij, ki so v načrtu mestne oblasti, je skoncentrirana prav v središču mesta.

Matevž Frančič: Ne bi rekel, da mestna oblast noče delati zunaj središča, se je pa treba zavedati, da je njena naloga skrbeti za celotno mesto.

Marko Peterlin: In ko pride pobuda od spodaj navzgor, je to res pomembno in vredno upoštevanja. Je pa treba tudi znotraj skupine prebivalcev znati to voditi, da na koncu ne gre za dva človeka, ki sta glasna zaradi lastnih interesov, zato se je treba v skupnosti pogovarjati, kar lahko pripomore tudi k dvigu kakovosti bivanja.

Matevž Frančič: Učinki takšnega povezovanja so prav gotovo širši od revitalizacije ulice. Pri tem se ustvarja skupnost. Ko govorimo o javnem prostoru, pogosto govorimo samo o središču mesta, toda javni prostor ni vezan samo na središče mesta, preostalo pa so spalna naselja. Mi hočemo povedati prav nasprotno, da tu živimo in da je naš prostor enako pomemben kot prostor v središču mesta.