Politik in podjetnik Jasmin Feratović (26 let) prihaja z juga Ljubljane, z Ljubljanskega barja, onkraj obvoznice, kjer živi že vse življenje. Je univerzitetni diplomiran ekonomist, ki se je ukvarjal s povezovanjem mladih in delodajalcev ter poslovnim svetovanjem, od leta 2019 pa je sekretar Piratske stranke. Kot kandidat te stranke za župana Ljubljane poudarja, da želijo občanom pokazati, da obstaja alternativa sedanji oblasti. Njegovi programski poudarki pa so: urejanje stanovanjske problematike v mestu, širitev kolesarske infrastrukture in ureditev javnega prometa.

Ali podpirate projekt sežigalnice v Ljubljani? 

Do doslej predstavljenih načrtov za sežigalnico v Ljubljani sem zadržan, gradnja sežigalnice v Mostah se mi zaradi mnenja zdravstvene stroke zdi nesprejemljiva. Sežigalnico, katere namen se mi v izhodišču zdi smiseln, bi bilo treba umestiti zunaj kotline, tako da bo ustrezala zdravstvenim in okoljskim normativom. Treba pa je urediti tudi delovanje Snage, razširiti sistem ločevanja odpadkov in vlagati v naprednejše tehnologije sortiranja odpadkov, tako da jih bo manj.

Ali bi morala Ljubljana po vašem mnenju slediti odločitvam nekaterih evropskih prestolnic, ki bodo (ali so že) zmanjšale osvetlitev javnih stavb?

Svetlobno onesnaženje je energetsko potratno, hkrati pa uničuje pogled na nočno nebo in s tem kazi en aspekt morebitne privlačnosti mesta na račun drugega. Menim, da bi Ljubljana morala slediti trendu zmanjševanja osvetlitve javnih stavb, stremeti pa bi morali tudi k skromnejši novoletni okrasitvi.

Kako boste privabili potencialne investitorje in podjetnike? Kaj konkretno bo treba izboljšati?

Občina bo sodelovala pri gradnji mostu med univerzo, raziskovalnimi institucijami in trgom. S spodbudami za podjetniško-inovacijske inkubatorje bomo Ljubljančanom omogočili, da si sami ustvarijo prihodnost. Z zapiranjem cest za avtomobilski promet ter s širitvijo kolesarskih in pešpoti bodo pritličja stavb, ki gledajo na ceste, postala privlačnejša za male podjetnike, saj se bosta potencialni obisk in število strank v storitveni in trgovski dejavnosti na takšnih lokacijah povečala.

Z močno stanovanjsko politiko in učinkovitejšim javnim prevozom in kolesarsko infrastrukturo bomo hkrati močno dvignili kupno moč povprečnega Ljubljančana ter povečali obseg prostega časa ljudi, ki ga danes preživijo v prometnih zastojih. Občina bo spodbujala malo in mikro podjetništvo ter organizirala brezplačne tečaje finančnega opismenjevanja občanov, da bodo ti s sredstvi ravnali preudarno.

Jasmin Feratović pravi, da bodo s spodbudami za podjetniško-inovacijske inkubatorje Ljubljančanom omogočili, da si sami ustvarijo prihodnost. FOTO: Črt Piksi/Delo

Kako in do kdaj boste uresničili načrt o gradnji neprofitnih stanovanj?

Gradnja novih javnih najemnih stanovanj bo projekt, ki bo trajal ves čas mojega mandata. Načrtujemo gradnjo novih blokovskih sosesk z vso nujno infrastrukturo za kakovostno bivanje. Zasebne investitorje bomo skozi politiko »korenčka in palice«, torej s sistemom spodbud in omejitev, poskušali usmeriti v gradnjo stanovanj, ki bodo cenovno dostopna.

Glavno orodje za spopadanje s stanovanjsko krizo na občinski ravni pa je občinski stanovanjski sklad. Ta bo deležen dodatnih finančnih sredstev, ki jih bomo odvzeli različnim megalomanskim in kozmetičnim projektom trenutnega župana, in garancij za kreditiranje za gradnjo novih celostnih sosesk (stanovanja, šole, vrtci, prostori za osnovne storitve, javni promet).

Poskušali bomo vzpostaviti tudi shemo »rent to buy«, po kateri bodo najemniki v javnih neprofitnih stanovanjih sčasoma dobili pravico, da bodo stanovanje lahko odkupili. S kupninami bo sklad lahko financiral gradnjo novih stanovanj. Pri gradnji bomo vztrajali na standardizaciji in množični proizvodnji komponent, potrebnih za nova stanovanja, kar bo jamstvo za ugodno ceno, ki bo s povečanjem obsega novogradenj padala. Spodbujali bomo tudi stanovanjske zadruge, ki bodo deležne ugodnih javnih posojil in prednostne obravnave pri izdajanju potrebnih dovoljenj.

Bo novi center Rog lahko nadomestil delovanje skupnosti Avtonomne tovarne Rog?

Novi center Rog ne bo nadomestil kulturnih in političnih funkcij, ki jih je Ljubljani in Sloveniji s svojim delovanjem prinašala Avtonomna tovarna Rog. Razlogi, zakaj sem takšnega mnenja, so predvsem drugačna organizacijska struktura obeh »institucij« in njunega pristopa do drugih občanov.

Novi center Rog bo nadaljeval z vprašljivo občinsko kulturno politiko, ki smo jo videli že pri projektu obnove Cukrarne. Gre za megalomanski in zelo drag projekt, ki je zaradi delovanja sistema občinskih razpisov za rabo tovrstnih prostorov v resnici za širšo kulturniško srenjo zaprt. Glede na ceno takšnih projektov in njihov prispevek h kulturi mesta se je smiselno vprašali, ali ne bi za ta denar lahko meščani dobili veliko več, če bi ga občina namenila večjemu številu manjših kulturnih kolektivov in obnovi ali širitvi njihovih objektov, ki delujejo razpršeno po mestu.

Avtonomna tovarna Rog je delovala po drugih načelih, avtonomni prostori v urbano okolje vnašajo povsem drugo vrednost, kot jo proizvaja institucionalna kultura. Rog je v svojih najboljših letih služil tudi okoliškim prebivalcem, na primer z odprtimi delavnicami popravljanja koles, ki se jih je udeleževalo na desetine ljudi, ter z odprtimi brezplačnimi kosili za vse – tam je vsak dan jedlo tudi po 200 ljudi in več.

Rog je imel tako kulturno kot socialno funkcijo, predvsem pa je bil odprt za vsakogar. Občina bi po mojem mnenju morala tovrstnim samoniklim skupnostim omogočiti, da se varno in na do soobčanov sprejemljiv način organizirajo na kakšni drugi lokaciji, ki je za to primerna.

Ker je med epidemijo prišel v ospredje pomen samooskrbe, je še kako pomembno vprašanje, ali veste, koliko je kmetij na območju MOL? In kakšno vlogo ste jim namenili v svojem programu?

Natančnih podatkov o številu kmetij na območju MOL ni, saj je bil zadnji popis opravljen pred 12 leti. Glede na trend upadanja števila kmetij v obdobju 1991–2010 se groba ocena trenutnega števila kmetij na območju MOL giblje med 600 in 700 kmetijami. S terminom samooskrba ne smemo pretiravati, nauk naj bo Severna Koreja (naj opomnim, da glavna ideologija te države – juche – v prevodu dobesedno pomeni »samooskrba«). Še vedno se moramo za oskrbo prednostno zanašati na kraje, ki imajo boljše razmere za kmetijstvo, saj je v takšnih razmerah pridelana hrana ugodnejša in s tem dostopnejša ljudem. Vztrajanje na samooskrbnosti za vsako ceno lahko pripelje do drage hrane, povečanja revščine in lakot. Povečanje samooskrbe je smiselno kot neke vrste strateška rezerva.

Občina mora investirati v tista področja samooskrbe, kjer imamo potencial, da smo lahko ugodnejši od uvoznikov. Tu lahko štejemo tako spodbude za že obstoječe kmetije, kot tudi spodbujanje vrtičkarstva in rabe novih metod tako imenovanega vertikalnega kmetijstva, ki je še zlasti primerno za zapuščene stavbe v državni in občinski lasti. Glede na naš načrt odmika sežigalnice iz kotline bi lahko proučili ekonomičnost rabe njene toplote tako za produkcijo elektrike kot tudi za segrevanje rastlinjakov.