Na Rožnik po urejeni in poučni bližnjici

Ureditev 396 metrov dolge poti na Rožnik z 91 lesenimi stopnicami in 14-metrskim lesenim mostom čez degradirano koreninsko območje se na prvi pogled ne zdi prav zahteven projekt. Je pa primer, kako bo stihijsko potegnjena najkrajša bližnjica po nekdanji gozdarski vleki v prihodnje lahko služila rekreativnemu, izobraževalnemu in raziskovalnemu namenu.

Ljubljanska občina je z Gozdarskim inštitutom Slovenije, ki upravlja z državnim zemljiščem, po katerem pot poteka, erodirane in zbite površine sanirala in uredila pešpot. Podžupan Janez Koželj je ob nedavni otvoritvi urejene poti na Rožnik povedal, da se rezultatov upravljanja s krajinskim parkom sicer ne vidi, kar je prav, saj naj bi v krajini čim manj čutili vpliv ljudi. Sama pot pa je bolj vidna, je rana v gozdu, ki so jo naredili ljudje. Z ureditvijo je bil narejen poseg, ki varuje zemljišče in podrast in po podžupanovih besedah gre za vzorčno ureditev. Koželj je hkrati izrazil upanje, »da se bo nove ureditve gozdne poti usmilil tudi lastnik gozdne parcele in ne bo uresničil svoje grožnje, da jo namerava uporabiti za svojo vleko.« Vsekakor pa je imel in ima lastnik prost dostop do svojih parcel, morda bodo potrebni le manjši popravki oziroma presaditev dela nove pogozditve.





Lado Kutnar, predsednik znanstvenega sveta Gozdarskega inštituta Slovenije, ocenjuje, da bo pot poslej prijetnejša, bolj sproščujoča in bo olajšala dostop rekreativcem, pohodnikom, zaposlenim v bližnjih gozdarskih ustanovah, torej tudi strokovnjakom, ki bodo imeli lažji dostop do študijskih objektov v gozdu. Sanacija je pomemben prispevek k preprečevanju erozije in spiranja tal. S stabilizacijo tal bo precej omejeno odnašanje tal s padavinsko vodo, korenine bodo površinsko manj izpostavljene in podvržene mehanskim poškodbam, ki lahko omogočijo tudi vdor patogenih gliv in drugih škodljivih organizmov v rastline.

Degradirane gozdne površine so pogosto tudi potencialno območje in koridor za širjenje tujerodnih, posebej invazivnih tujerodnih vrst, ki so ena najhujših groženj za biotsko raznovrstnost nasploh, še posebej pa za naravne gozdne ekosisteme in domorodne vrste.

Glavni projektant Robert Robek iz družbe Slovenski državni gozdovi (dela je izvedlo podjetje Križman), je povedal, da je idejo kombinirane preproste, z naravnimi sestavinami utrjene poti s preprostimi lesenimi stopnicami, dobil pred leti na strokovni poti v Butanu. Veseli ga, da so pri tem projektu prišli od dogovarjanja do izvedbe, saj se pri nas veliko dogovarjamo, dogovorimo pa ne vedno, pravi Robek.

Ohranjen del degradirane površine

Gre pa za neopazno rešitev, ki bo služila predvsem pohodnikom in pešcem, saj so rešitve takšne, da bi onemogočile druge oblike gibanja (kot je, denimo, kolesarjenje). Začetek poti je bolj raven, ko postane teren strmejši, pa se pot izmenjuje s stopnicami. Ta obide najbolj degradirano površino, ki je danes precej slikovita in ostaja kot opomin in predmet raziskovanja. Pot se prek mostu čez degradirano površino nadaljuje do platoja, kjer se sreča z vlako za pospravljanje debel, ki je potrebna tudi v krajinskem parku. Dobrih 60 metrov razširjene poti omogoča dostop z mehaniziranimi sredstvi.

Normalna življenjska doba poti je od pet do sedem let, ob rednem vzdrževanju pa se lahko precej podaljša. Zato je Robert Robek pozval občino, naj jo redno vzdržuje. Vodja pristojnega mestnega oddelka Nataša Jazbinšek Sršen je obljubila, da bo občina skrbela za pot, hkrati pa izrazila upanje, da bodo uporabniki cenili novo pridobitev. Upravljalev Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je ob vznožju namestil števec, ki je lani zabeležil 50.000 prehodov.



Živa Vidmar iz društva je predlagala, da pot ne bi imela tako papirnatega imena – Pot ob Gozdarskem inštitutu Slovenije – in predlagala ime Majska pot, po prvomajskih pohodih iz originalno delavskega naselja v Rožni dolini, ali Nesmrtna pot, saj jo je mladina zaradi strmine nekoč imenovala smrtna pot. Začne se ob Večni poti, ki ni pot brez konca, ampak je ime po razlagi Janeza Bleiweisa dobila iz glagola večerati, s pomenom zborovati, saj so po njej svobodni Slovenci hodili na zborovanja v Koseze, h kosezom. Ob koncu 19. stoletja, ko je bilo tam, kjer so zdaj gozdarske ustanove, strelišče, se je pot imenovala Na tarči.