Matriarhat na kolesih

Marjetka Conradi ni mogla skriti čustev. V Tacnu je vanjo zrlo 51 parov oči žensk, posajenih na dirkalna kolesa; prišle so iz vse Slovenije, ena si je izprosila izplutje s Hrvaškega. Moškega tam ni bilo: tisti, ki so se kdaj poskušali vriniti v to plemenito združbo, vedo, da to ne gre. Ker hočejo kolesariti same, se meniti med seboj in na cilj ali kamorkoli že privrteti po svoje. Matriarhat na kolesih.

»Od veselja so se mi orosile oči. Zame je bil največji izziv poskrbeti za varnost tako velike nehomogene skupine kolesark, za vse pa je bilo to prijetno druženje z zasluženo kremno rezino na Bledu in obilico zabavnih doživetij,« je povedala glavna organizatorka, sicer ... da, poglavarka kolesarskega društva Slovenske specialkarke. Conradijeva je doktorirala iz fizike, dela kot docentka in raziskovalka, je zelo odločna gospa. Specialkarkam vlada s trdo roko. Zaradi varnosti na cesti.

Sama je začela kolesariti za šalo in s silovito trmo in voljo kljub službi prišla do dirkanja na mednarodni ravni. Nato je storila nekaj heretičnega za mačistični svet kolesarjenja: v Ljubljani je zbrala ženske, ki vozijo specialko. Vedno več jih je, sijajno jim gre.

Slovenske ceste niso bile še nikoli tako »lepe« kot tistega nedavnega dne, ko so se odpravile na 110-kilometrsko pot od Ljubljane do Bleda in nazaj. Nekatere so prvič zmogle takšno razdaljo, prav vse so v strnjenih skupinah po osem in ob sodelovanju od starta do cilja progo prevozile. Z nasmeškom. Šlo je za veliko več kot kolesarjenje.

Če je letos obe Franji prevozilo skupaj 2571 kolesarjev, med njimi pa le 164 naših žena, potem je Ženska 100tka v resnici praznik ženskega kolesarstva: dokazala je, da ima šport, ki še vedno velja za moškega, vendarle tudi navdušenke in da jih je iz leta v leto več.

Kolo je zdravo za telo, pravijo specialkarke in očitno jih sliši vedno več žensk. Z brezmejnim posluhom in razumevanjem ter prijateljstvom, ki zavibrira v posebnih tonih.