Lučke, kislo vreme in slab obisk

Božično-novoletni sejem, praznični sejem ali pa veseli december. Niti ni pomembno, kako poimenujemo tradicionalno živahno dogajanje v središču prestolnice, ki je okrašeno z lučkami, glavne ulice pa polne prodajnih hišic s kuhanim vinom in dobrotami z žara ali pa s šali, kapami in rokavicami ter v celofan zavitimi lesenimi igračami iz darilnega programa. Letos naj bi bil praznični sejem po skoraj dveh letih ponovno sproščen. A zdi se, da je epidemija v življenju ljudi pustila večjo sled, kot smo pričakovali.

Prodajalci šalov, kap in toplih rokavic ter gostinci te dni nimajo sreče, saj vsak dan dežuje. »Čez nekaj dni bo mrzlo in suho, to čakamo,« nam je povedala svetlolasa rokodelka na stojnici pri Pogačarjevem trgu, ki iz platna in plute izdeluje vrečke, prtiče in male denarnice. V sredo zvečer so hišice na Kongresnem trgu samevale, okoli Ribjega trga je bilo sicer malo bolje. Na Kongresnem trgu je kuhano vino 2,50 evra, ob Ljubljanici tri evre. Cene pijač so enake, prav tako so podobne cene dobrot z žara. Hot dog s klobaso je pet evrov, čevapčiči s prilogo in kosom kruha ali lepinjo pa od 10 do 12 evrov.

Natakar Tomaž pravi, da zaradi vremena zelo težko načrtujejo prodajo. Foto Jaroslav Jankovič

Šmorn kar gre

V Jezerškovi hišici je duhoviti Vito pripravljal ogromno črno ponev za peko šmorna. Dve za dlan široki lopatici je vrtel in brusil po pločevini kot kakšen žongler. »Čez dan ni navala, popoldne in proti večeru je malo bolje. Šmorn kar gre! Nekaj več prodamo ob petkih ali sobotah.«

Svojo gostinsko hišico ima tudi nekdanji nogometaš Sašo Udovič, tu nam je natakar Tomaž postregel rdeče kuhano vino. »Zadnje dni je malo problem kislo vreme. Gostinci imamo težavo, ker nikoli ne vemo, koliko surovine naj pripravimo in koliko naj nas bo za šankom. Če nas čaka pet, ljudi pa ni, se kar malce spogledujemo in nasmihamo,« je dejal.

Zaradi kislega vremena je obisk sejma te dni bolj klavrn. Foto Jaroslav Jankovič

Pomaknili smo se proti Pogačarjevemu trgu, kjer je občina letos postavila tudi šotor, kamor se obiskovalci lahko skrijejo pred dežjem. Na hišici smo opazili napis »Pr' Cenetu«. »Ribničani smo. Picerija Pr' Cenetu pod Lipo,« nas je nagovoril dobrodušni Dejan, ki ni niti želel skriti svoje pristne ribniške pojoče govorice. Tako daleč ste prišli? »Pa saj veš, da smo Ribn'čani delavni ljudje. Kaj pa je to za nas do Ljubljane,« je odvrnil. Ker je bil Pogačarjev trg skoraj prazen, je pripomnil: »Punce s šali in kapami v hišicah na oni strani so že zdavnaj odšle, mi smo pa še malo tu.« Pogoj za najem gostinske hišice je bil med drugim ta, da gostinci ponudijo kakšno domačo jed. »Seveda imamo krvavice z zeljem. Boš pokusil?« je še vprašal. Bilo je že pozno, a smo se na koncu vrste hišic ustavili še enkrat. »Tu postojte, tu je Zadnja šansa,« nas je nagovoril mladenič. Treba je priznati, da so dali hišici kar pravo ime.

V Jezerškovi hišici je Vito pripravljal ogromno črno ponev za peko šmorna.

Dekleta s čisto nulo

Na brvi pri Ribjem trgu so nas ustavila štiri dekleta v rumenem. »A vas smem prositi za anketo? Koliko ste pa že spili danes?« je bila prijazno neposredna ena od njih. Anja, Elena, Sanja in Klavdija so v okviru Zavoda Varna pot po mestu ustavljale mimoidoče in jih prijazno nagovarjale, da je Čista nula čista vest. »Ljudem povemo, da je bolje poklicati taksi kot pa se pod vplivom alkohola peljati ponoči domov.«

Dekleta iz Zavoda Varna pot so mimoidočim ponudile brezplačni alkotest. Foto Jaroslav Jankovič

Ustavili smo se tudi pri stojnici rokodelke in umetnice Anje Armič z Loga pri Brezovici, ki ročno izdeluje predmete iz lesa. »Mi, ki najamemo stojnico, kadar želimo, in to za 20 evrov na dan, nimamo takšne stiske. Ko pridemo, plačamo, sicer ne. Najemnine za sejemske hiške pa so visoke,« pravi. Prodajalke in gostinci so sicer malce bentili, da bi lahko mestna oblast vsaj ob petkih in sobotah glasbo pustila do enajstih ali do polnoči. Tako pa ob desetih zvečer vse utihne in ljudje se razidejo. Spraševali so se tudi, zakaj na tržnici zvečer ni več mogoče parkirati, saj to pritegne obiskovalce. Kljub vsem težavam in manjšemu obisku, kot so pričakovali, pa so bili vsi prijazni in dobre volje.

Rokodelka in umetnica Anja Armič ustvarja iz lesa. Foto Jaroslav Jankovič