Kmalu vina in suho meso z gradu Bogenšperk

Bogenšperk – Da bi obogatili turistično ponudbo v Valvasorjevem gradu na Bogenšperku, so se njegovi upravljavci odločili za zorenje suhomesnih izdelkov v delu praznih kletnih prostorov. Izvedbo projekta so zaupali lokalnemu predelovalcu mesa, družini Bajec, ki v nekdanji grobnici graščakov Wagen že pridno sušijo klobase in salame, med mesninami pa se je znašel tudi pršut.

V kletnih prostorih gradu, prav pod grajsko kapelo, je bil doslej prazen obokan prostor, za katerega se je uveljavilo ime »grobnica«. O njej je malo znanega, saj tudi vodstvo javnega zavoda Bogenšperk o tem malce skrivnostnem prostoru nima podatkov, da bi bil kdorkoli od nekdanjih lastnikov gradu tu pokopan.



Po besedah Petra Avblja, direktorja zavoda, je bil prostor sprva namenjen zadnjemu počivališču vojvodinje Luize Mecklenburške, prve žene kneza Huga Alfreda Windisch-Graetza, ki je umrla 9. marca leta 1859. V takratnih časopisih je pisalo, da je krsta s truplom počivala na katafalku v kapeli gradu Bogenšperk in je »čakala na pokop v zraven zgrajeni grajski grobnici«. Iz neznanega razloga so jo kasneje pokopali v družinski grobnici na gradu Hošperk pri Postojni.

Po mesu in penini še čokolada

A doslej ni bila prazna le grobnica, samevajo tudi drugi obokani kletni prostori, ki jih nameravajo že v začetku prihodnjega leta preurediti v vinoteko, pri tej zgodbi pa bo sodelovala tudi vinska klet Brda. Ker z ostalimi vinskimi kletmi pogovori še potekajo, Avbelj ni želel razkriti njihovih imen.



V vinoteki bo prostora za najmanj 5000 steklenic buteljčnih vin. Mladoporočencem, ki bodo po novem letu v poročni dvorani dahnili usodni da, in tudi drugim obiskovalcem bo že na voljo penina Wagen. Del prostorov zraven grobnice nameravajo preurediti še v čokoladnico oziroma v tovarno čokolade, za kar bo poskrbela okrepčevalnica Kuhla iz Spodnjega Loga pri Litiji, ki je aprila letos prevzela skrb za gostinsko ponudbo v gradu.



Vsi izdelki se bodo imenovali po graščakih Wagen, ki so najverjetneje v drugi polovici 15. stoletja zgradili grad, v katerem je dvajset let (1672–1692) prebival najpomembnejši graščak, polihistor in baron Janez Vajkard Valvasor. Za moža bi bilo bržkone bolje, če bi se takrat morda ukvarjal s suhim mesom in tako poskrbel za prazne želodčke takratnih plemičev, a je raje pisal knjige, narodu pa zapustil neprecenljivo delo z naslovom Slava vojvodine Kranjske, ki ga je finančno tako izčrpala, da je štiri leta po njenem izidu 1493. v revščini umrl v Krškem.

Pod nadzorom varuhov dediščine

Avbelj priznava, da želijo objektu vdahniti tudi nove vsebine zunaj ustaljenega muzejskega koncepta, s tem želijo na Valvasorjevino, ki bo odslej odprta vse dni v letu, privabiti obiskovalce in tako povečati prihodke. Lani si je Valvasorjevo dediščino ogledalo 7131 ljudi, do 25. novembra letos pa beležijo že 8468 obiskovalcev.



Preureditev grobnice v zorilnico mesa je potekala pod budnim strokovnim nadzorom zavoda za varstvo kulturne dediščine in jo je v celoti plačal najemnik. Slednjega je javni zavod Bogenšperk poskušal pridobiti z javnim razpisom, a ker pri tem niso bili uspešni, so začeli iskati zasebnega vlagatelja. Mesnine Bajec so našli v šmarskem naselju Liberga, skozi katero poteka sicer znamenita Levstikova pot. »Obnova grobnice, ki je nobeden od nekdanjih lastnikov iz neznanega razloga ni uporabljal za ta namen, je potekala skladno s priporočili varuhov kulturne dediščine,« je povedal Avbelj.



»Sprva smo imeli malce težav s čezmerno vlago, a ko smo v zorilnico postavili razvlažilec vlage, se je ta nadloga krepko znižala in zdaj znaša primernih 70 odstotkov, pri temperaturi deset stopinj Celzija,« nam je pojasnila Natalija Bajec iz podjetja. Za preureditev »grobnice« v zorilnico mesa so vložili 13.500 evrov, pogodbo z javnim zavodom Bogenšperk so podpisali za deset let. Bajčeva je napovedala, da bodo mesnine zrele za pokušino predvidoma takoj po novoletnih praznikih.