Zbirajo sredstva za ljudi, ki zaradi visokih položnic živijo v mrazu

V Zvezi Anite Ogulin in ZPM so letošnjo decembrsko oziroma novoletno kampanjo namenili ozaveščanju javnosti o energetski revščini, s katero se, kot poudarjajo, spopadajo mnogi, ki so ta čas v hladnih domovih, bodisi ker ne zmorejo visokih stroškov ogrevanja bodisi zaradi na splošno neustreznih bivanjskih razmer, ki jih spremljajo vlaga, plesen, zamakanje zaradi dotrajane strehe. Ob obisku družin na terenu so priča številnim tovrstnim stiskam.

»Po statističnih podatkih 109.000 ljudi v Sloveniji ni na toplem, med njimi so družine z mladoletnimi otroki in tudi starejši, torej dve ranljivi skupini. Boli nas, ko na terenu vse prevečkrat vidimo hladna in plesniva stanovanja, ki še zdaleč niso primerna za zdrav in varen razvoj otrok,« je opisala Tanja Petek, sekretarka Zveze Anite Ogulin in ZPM. Poleg ozaveščanja v tej decembrski akciji zbirajo sredstva, izkupiček bodo razdelili v okviru svojih dveh humanitarnih programov Botrstvo v Sloveniji in Veriga dobrih ljudi, da bodo še naprej zagotavljali podporo tistim, ki jo najbolj potrebujejo, so zagotovili. Denar bo namenjen plačevanju položnic za stanovanjske stroške. »To seveda vključuje kurjavo zdaj v zimskem času, ko številni dobivajo zelo visoke račune. Številne družine se zaradi tega obračajo na nas. Marsikdo kuri na vse mogoče, tudi na tekstil ali plastiko, karkoli, samo zato, da imajo toplo,« je povzela Tanja Petek. Denar zbirajo prek sms-sporočil na Anita10, pa tudi z neposrednimi donacijami posameznikov in donatorskimi pogodbami pravnih oseb.

V društvu, kot poudarja sekretarka, še naprej živijo vrednote Anite Ogulin, uresničujejo to, kar jih je ves čas učila in vodijo naprej programe, za katere se je tudi ona zelo trudila: »Njeno najpomembnejše vodilo je bilo, da nikoli ne smemo soditi nekoga, ki je v stiski, ampak je treba poslušati in pomagati.«

Pomembna transparentnost in teren

V programu Botrstvo v Sloveniji je več kot 6000 varovancev in skoraj toliko tudi botrov. V Verigi dobrih ljudi, ki predstavlja celostno pomoč, je približno 400 družin. Načelno je vsaka vključena do dve leti, v tem času pa naj bi se s podporo na različnih življenjskih področjih, od materialne in finančne pomoči, brezplačne pravne in psihosocialne pomoči, delavnic, na primer, za finančno opismenjevanje in drugih, postavili na svoje noge in lahko šli sami naprej. »Je pa vsaka družina individualna zgodba. Z vsako delamo posebej, opravimo triažo, pogledamo, kje in kako lahko pomagamo iz teh stisk. Zelo pogosto pa ugotavljamo, da pridejo k nam prepozno. Precej težje je stvari urejati za nazaj, in ko že pride do odklopov,« pravi sogovornica, ki pa razume, da je marsikomu težko potrkati na vrata, saj predvsem na začetku, ko se pojavijo težave, misli, da bo zmogel splavati sam.

Marsikdo kuri na vse mogoče, tudi na tekstil ali plastiko, karkoli, samo zato, da imajo toplo, pravi Tanja Petek.

Med pomembnimi dejavniki, zakaj jim donatorji zaupajo, da gre pomoč v prave roke, je, da se v zvezi sami prepričajo, kaj potrebujejo prosilci. »Veliko našega dela je na terenu, saj si le tako lahko ustvariš sliko. Opažamo, da je stanje ponavadi hujše, kot ga opisujejo starši, ko pridejo k nam, in da so razmere, v katerih živijo otroci in družina, slabše, kot so nam jih predstavili. Naša organizacija je bila vedno v prvi vrsti za pomoč otrokom, za katere pa največ narediš, če rešuješ stisko družine,« je dejala sekretarka zveze in dodala, da je Slovenija na neki način tudi zelo lokalna, kar pomeni, da otroci v Ljubljani živijo precej drugače kakor v Slovenj Gradcu ter da je treba odgovarjati na njihove potrebe in z botrskimi sredstvi omogočiti, da so enaki vrstnikom v svojem okolju.

Že dolgo pa javnosti in predvsem odločevalcem sporočajo, da se nanje obrača vse več staršev, ki kljub zaposlitvi zelo težko pridejo čez mesec. »Približno 60 odstotkov vključenih v Verigo dobrih ljudi so funkcionalne družine, ki skrbijo za otroke, imajo stik s šolo ali vrtcem, vsako jutro vstanejo in gredo v službo, ki je včasih dvo- ali celo triizmenska, pa morajo gledati, katere položnice bodo lahko plačali,« je navedla Tanja Petek.

V slabem položaju so tisti, ki živijo v najemnih stanovanjih in zaradi lastnega dohodka presežejo cenzus za subvencijo. Stanovanjski problem je prav tako pereč za družine brez lastnih dohodkov, ki sicer so v neprofitnem stanovanju, kjer pa so stroški tako visoki, da jih ne zmorejo. Tretja skupina, na katero opozarjajo, pa so matere, ki z otroki odidejo od nasilnega partnerja, po možnosti celo v drug kraj in morajo poleg bivališča zamenjati še službo, a ne najdejo niti stanovanja za tržni najem. Ranljivi pa so tudi mladostniki iz neurejenih družinskih razmer, ki so sicer polnoletni, a še nezmožni poskrbeti zase. Pristojne pozivajo k sistemskim ukrepom na teh področjih.